Spoštovani, Težave, ki jih opisujete, bi lahko ustrezale znakom telesne dismorfične motnje, kjer gre za moteno doživljanje svoje zunanje podobe oziroma določenih delov svojega telesa. Telesna dismorfična motnja ni telesna napaka, pač pa motnja v doživljanju lastnega telesa. Posameznik lahko začne obsedeno razmišljati o svojih telesnih pomanjkljivostih in katerakoli domnevna telesna napaka ga lahko požene v čustveno mučenje. Medtem ko vsi ostali vidijo povsem normalno osebo, ima prizadeti občutek, da ga iz ogledala gleda popačena podoba. Gre torej za moteno samopodobo. Telesno samopodobo človek razvije na podlagi čustev, domišljije, občutkov in odzivov drugih ljudi, predvsem tistih v zelo zgodnjem otroštvu in med odraščanjem. Kadar čustveni odnosi s pomembnimi osebami med odraščanjem niso primerni za oblikovanje zdrave, ustrezne samopodobe, se lahko pojavijo različne spremembe, motnje pri doživljanju sebe. Oseba, ki trpi za to motnjo, čuti, da mora določene dele svojega dela telesa spreminjati, čeprav z njimi ni prav nič narobe. Zato se odloča za lepotne posege ali pa se zapre med štiri stene in se izolira od ljudi. Znaki ki kažejo na dismorfično motnjo, so: (1) prisilne misli o lastnem telesu in njegovem videzu, obsedenost z videzom; (2) neprestano preverjanje "problematičnega" dela telesa v ogledalu; (3) neprestano obremenjevanje drugih ljudi z vprašanji, ali se njim zdi, da je njihov "problematični" del telesa v redu in (4) zaradi obremenjenosti s svojim videzom se posameznik začne zapirati v svoj svet, se izogibati družabnostim in na splošno iskati situacije, kjer ga drugi ne bodo mogli videti. Zdravljenje dismorfične motnje je psihoterapevtsko, ki pomaga poiskati vzroke za moteno samopodobo in zmanjšati čustvene stiske, ki jih posameznik izraža skozi zavračanje telesnih delov sebe. Več informacij o poteku in načinu te oblike zdravljenja si lahko preberete na povezavi psihoterapija. Pazite nase,