Pozdravljeni! Stara sem 19 let. Navidezno prijazno, vedno nasmejano bitje, ki je vedno pripravljena pomagat, svetovat. Vendar sedaj jaz potrebujem pomoč. Do nedavnega sem šla nekajkrat na pogovor k zelo vredu psihijatrinji za motnje prehranjevanja, vendar sem se kmalu odločila, da preneham - enostavno se mi je stanje le še poslabšalo. Najbrž tudi zato, ker mi je zdravnica rekla, da je to kar imam res problem. Kompulzivno prenajedanje, z občasno spremljajočo bulemijo. Dala mi je dieto, pri kateri bi morala, pri vsakem obroku napisati občutke kako se počutim pred in po in med jedj, kaj sem pojedla, koliko-naporno...še posebej ko sem vse "zafurala". Želela sem si tudi shujšati, čeprav je ona rekla, da ne smem, vendar če realno pogledam bi normalno lahko: velika sem 169 in imam sedaj ko sem se zelo zredila po moje tam nekje 65 kilogramov - ne upam na tehtnico...Pred 2,3 meseci sem imela prb. 60 kg in takrat sem si želela priti na 55 kg in enako si želim tudi sedaj. Želje ne morem spremenit, ker vem da se veliko bolje počutim, ko imam toliko kilogramov. Zavračam tudi vse oblike ljubezni. Fanta ne morem imeti, ker ...nevem niti zakaj. Ne zdržim, čeprav moram rečt, da sem svojemu bivšemu fantu povedala za svoje težave in mi je želel nuditi podporo, vendar je nisem sprejela, ker se ne počutim dovolj dobro za kogarkoli. Se ne cenim in nimam se rada. Mogoče občasno. o mojih starših nima smisla veliko govoriti, ker ko sem jima povedala za svoje težave nista ravno najbolje razumela. Oči je vbistvu neke vrste invalid, saj je imel hudo poškodbo glave...Mami pa, hm, preprosto ne razume, da je to lahko bolezen. Z njima tudi že nekaj časa ne živim, saj sem se z začetkom gimnazije preselila v Ljubljano, ker živim z svojima dvema sestrama. Z eno se razumem bolj tako, najstarejša pa mi želi nuditi podporo v celoti, vendar na napačen način, saj vse kar reče zdravnica je "sveto". Tudi sama je nareč zdravnica in s tem ne mislim nič slabega, vendar bila je preveč stroga in ni zdržala z menoj, vbistvu sem jo jaz zavrnila, saj sem imela občutek, da me včasih, ko sem imela slabe dneve popolnoma nič ne razume, zato sem rekla naj me pusti pri miru, ker imam samo tako obdobje... Zdravnica me je želela vključiti v njeno skupino, ki je samoplačniška. Ponudbo sem zavrnila, saj si tega ne želim. Ne želim si skupine. Rada bi se rešila tega začaranega kroga, saj sem včasih v takih skrajnostih. Vendar ne želim najprej samo spremeniti svoje mentalitete, ampak tudi zunanjost, ker je to vseeno prevelika ovira pri meni, da bi sploh lahko razmišljala drugače. Ali je to sploh možno? Mi lahko kaj/kdo sploh kako pomaga ali je vse le na meni?Ker je vsakič huje...Včasih imam občutek, kot da se mi že blede, kot bi vzela neko mamilo. Preveč je naporno, da bi še dolgo zdržala... Hvala Vam za vašo pomoč.