Pozdravljeni! Že pet let se ubadam z motnjami hranjenja, od zelo kratkega obdobja anoreksije-3 mesece, do obdobja bulimije- 2 leti, sem prišla na obdobje prekomernega prenajedanja in hudih depresij. Ne vem kako naj grem vn iz tega tunela saj ne vidim rešitve. Pred enim letom sem imela hudo prometno nesrečo, saj sem imela zlom lobanjskega dna in vseh okončin. Po štirih mesecih okrevanja sem prišla na mojo normalno težo, a takoj, ko se je moje življenje ustalilo so se začele motnje. Ne vem zakaj to počnem! Stara sem 25 let, velika 68cm in težka 68kg. Kar je največ kar sem dosegla v tem obdobju bolezni! Moje življenje je drugače urejeno, imam dobre starše, imam fanta s katerim se razumem, imam izobrazbo in imam dobro službo ter super prijatelje. Ne vidim razloga zakaj to počnem, začnem normalno jesti, a že vsak majhen problemček ali motnja ali majna lakota me spodbijeta. Kaj naj storim? S fantom načrtujeva skupno prihodnost in strah me je, da bo ta moja bolezen nekoč vpliva na otroka. Hvala za odgovor! Tana