Lepo pozdravljeni! stara sem 21 let in sta se mi starša pred 3 leti ločila. živim z očetim in starejšim bratom. mama se je preselila v hišo, ki je od nas oddaljena 10km. ne mene, ne brata ni vprašala, če bi keri šel z njo. jaz bi šla! pa me ni vprašala.... ne razumem jo. jezna sem na njo, ker me je dobesedno odvrgla in tega ne prenesem več! ali se spremeni ali je pa več ne poznam, nočem videt.... kolegice ji več pomenijo kot lastna hči. res ne vem kaj naj... ne morem dojet tega, ker dokler še nisem bla polnoletna, me mati vedno čakala, dokler nisem prišla iz diskoteke domov, če je vse v redu.... pol pa izjavi, da je ona čakala, da bom jaz polnoletna in se potem loči. dve leti nisem verjela, da je ni. zdaj dojemam, da je ni, ampak tega pa ne, da me je zavrgla. kaj sem ji jaz kriva?! nič. en čas sem se krivila... v roku treh let, mi je babica umrla, nato še dedek-to vse z očetove strani, sem shujšala 34kg, depresija, stres, s fantom sva se dosti kregala, sva še vedno skup, ampak tak daleč je vse to pripeljalo, da ga več ne ljubim. nisem imela nikoga za pogovor. ne kolegice, ne fanta, ker me ni poslušal, ne oče,.... vse sem držala v sebi. niti ne vem kako sem tak daleč prišla, sedaj študiram, sem v 2.letniku. mame sploh ne zanima kdaj mam izpit.... na mesec enkrat me pokliče,... se kregave, ker ji rečem, da nimam denarja. ona mi more dat preživnino, ker študiram, štipendije ne dobim, oče mi plačuje dom, garažo, ... ne more vsega. saj smo mi trije. no,oče si je našel pred enim letom punco, ki je zelo dobra ženska. morem rečt, da jo imam rajši kot lastno mamo! ona me ceni, posluša, ima rada... ne pa kot lastna! v svojem življenju sem marsikaj dala skoz-pri 15.letih je imel moj bivši prometno nesrečo in umrl. začela sem se prenajedat, ker se nimam s kom pogovarjat in sem se nazaj zredila, 34kg! imela sem bulimijo, ampak sem jo premagala, sedaj se pa prenajedam, kar ni dobro. prenajedam se s sladkarijami-na skrivaj. ne morem gledat sošolk, ko ji da mati poljubčeka, ko jo pokliče, če je prišla srečno v dijaški dom, mene moja nikoli ne pokliče.... zelo sem se spremenila, rada se pogovarjam o svojih težavah, ampak nimam s kom. z mojo generacijo se nerada pogovarjam, ker niso resne, tega niso dale skoz kar sem jaz in mi ni do tega.... prosim, svetujte mi! premišljevala sem, če bi šla v psihologu na pogovore. ne vem....