Pozdravljeni! Ne vem, če bi moje težave lahko označili kot motnje hranjenja, vendar pa sem sigurna v eni stvari, in sicer, da je hrana tisto na kar mislim 24 ur na dan. Vse skupaj se je začelo pred dvemi leti, pri šestnajstih letih. Ukvarjam se s športom, ki zahteva vitkost in zato sem po navodilih učiteljice shujšala za 12 kilogramov. Pri 167 centimetrih, sem nato tehtala 45 kilogramov. Izgubila sem menstruacijo, ki je od takrat nimam več. Strogo sem se držala diete, ves čas štela kalorije, telovadila, če pa sem se pregrešila, npr z enim bombonom, je sledila neiizprosna slaba vest in dan stradanja ali telovadbe. Tako disciplinirana sem bila do letošnjega maja, ko pa so popustile vse zapornice. Kot bi se v meni nekaj prelomilo. Začela sem s prenajedanjem, jedla sem ves čas, od jutra do večera, včasih sem se ponoči zbudila in šla jest. Ko sem goltala jed, sem že razmišljala, kaj bo naslednje kar bom stlačila vase. Jedla sem vse kar mi je prišlo pod roke, še stvari, ki jih včasih niti povohala nebi. Končala sem ko mi je bilo neznosno slabo in me je grozno bolel želodec; počakala pol ure in spet... Ko sem jedla so se mi roke tresle kot starki in srce mi je bilo kot za stavo. Zredila sem se 15 kilogramov. Gabim se sama sebi, nobena obleka mi ni več prav, vsepovsod je sam špeh, vse je mehko, ogabno! Zopet sem začela s strogo dieto in že shujšala 5 kil. Rada bi spremenila svoj odnos do hrane, shujšala na svojo težo in nato jedla normalno, kot včasih... Vem da zapravljam svoja najlepša leta, param živce staršem, prijateljem(kolikor jih je ostalo), jezna sem sama nase, a preprosto ne morem drugače. Nisem več ista oseba kot sem bila, tudi ko se kažem veselo in dobre volje, je vse le igra, kajti nikoli nisem res dobre volje. Drugače sem odlična učenka, zelo uspešna pri dejavnosti s katero se ukvarjam, sodelovala sem še pri mnogih drugih stvareh, imela ogromno prijateljev, enkratnega fanta... Želela sem urediti vsaj probleme z menstruacijo, odšla h ginekologu, a jemati bi morala hormonske tablete. Nočem, se bom zredila. Skratka, ko že stopim korak naprej, se zopet ustrašim in vse je zopet tako kot prej. Oprostite, ker sem se tako razgovorila, toda morala sem vse vreči iz sebe, drugače me bo razneslo. Tudi vsem drugim s podobnimi problemi želim veliko uspeha pri premagovanju težav in vsem skupaj lep pozdrav.