Spoštovani, Odgovor na to, kaj vam je manjkalo, ste zapisali že sami: kot otrok sem bila … premalo spodbujana, velikokrat popravljana, premalo sem bila opažena s strani staršev. Manjkal je dovolj (čustveno) varen odnos navezanosti s pomembnimi osebami, v prvi vrsti mamo. Tudi kadar izgleda navzven v družini vse prav, ko so starši (funkcionalno) povsem skrbni, morda celo preveč, ko svojih otrok očitno ne zlorabljajo, gredo lahko stvari v osebnostnem razvoju precej narobe, če se mama ne zmore dovolj dobro uglasiti na svojega dojenčka in malčka in na njegove čustvene in razvojne potrebe. Uglasitev pomeni to, da mama zmore dovolj dobro prepoznavati in se odzivati na otrokova čustvena in druga nebesedna in kasneje besedna sporočila. Tak otrok se čuti nerazumljenega, spregledanega, zavrnjenega, čuti, da nima ustrezne pozornosti, podpore in ljubezni, kar pa je napisala tudi naša bralka. Vzroki za neuglašenost med mamo in otrokom so lahko različni. Ponavadi mama, ki je bila sama prikrajšana za uglašen odnos, sama nima dovolj kapacitet za uglasitev na otroka, lahko sta mama in otrok tudi (pre)močno različna po prirojenih značilnosti (npr. hipoaktivna mama in hiperaktiven otrok), včasih pa so lahko ovira tudi prirojene značilnosti otrokovih kapacitet. Način, na katerega negujoča oseba (ponavadi je to mama) vzpostavi odnos z otrokom v prvem letu, se kot vzorec navezanosti (notranji delovni model) zapiše v našo možgansko strukturo za vse življenje. Kadar je ta odnos dovolj varen, se možgani in povezave med posameznimi celi razvijajo uravnoteženo in otrok sčasoma pridobi sposobnost za samopomirjanje in regulacijo stresa. Če pa primarni odnos ni dovolj varen in pomirjajoč, ostanejo centri za regulacijo stresa preveč vzdražljivi in ob najmanjšem, tudi nenevarnem dražljaju, preplavljajo organizem s tesnobo in strahom. Vse te izkušnje se zapisujejo v otroka in usmerjajo njegov razvoj. Te izkušnje tako postanejo pravila preživetja, po katerih se oblikuje otrokovo čustvovanje, mišljenje, potrebe, motivacija in vedenje. Zunanja regulacija doživljanje in čustvovanja se torej prenese navznoter. Stil navezanosti je torej ponotranjen vzorec odnosa in je rezultat otrokovega stika in odnosa z materjo. Do konca prvega leta se vgradi v nevrološki sistem in vzorec postane stabilen in vpliva na našo predstavo o sebi in o drugih ljudeh. Kar je dobil od matere do konca prvega leta, začenja pričakovati od ljudi. Na ta način vzorec navezanosti vpliva na oblikovanje osebnosti, samopodobo, zaupanje in samozaupanje, funkcionalnost in učinkovitost osebnostnih mej, obrambne in prilagoditvene mehanizme, pa seveda tudi na način, kako doživljamo in oblikujemo vse kasnejše odnose. Prvi odnos otrok ponavadi oblikuje z mamo oziroma drugo osebo, ki ga neguje kot dojenčka. Poleg mame so tu še drugi pomembni ljudje, ki se pojavljajo v otrokovem življenju, do katerih otrok razvije različne oblike navezanosti. Zato lahko otrok do mame razvije na primer plašno - izogibajoč stil, do očeta varen, do vzgojiteljice v vrtcu pa odklonilnega. Kateri stil pa bo prevladoval v posameznikovem življenju je odvisno od tega, kateri odnos je na otroka najbolj vplival, kajti tisti stil navezanosti bo pri njem najverjetneje prevladoval. Ker ima največjo težo odnos s centralno negujočo osebo in ker je ponavadi to mama, je ta ponavadi prevladujoč, čeprav se različni stili odnosov razvijajo z vsemi osebami v otroštvu (in kasne je v odraslosti). Raziskave so potrdile, da se prvotna oblika navezanosti, čustveno doživljanje in odzivanje ponavlja kot vzorec vse naše življenje, na tej osnovi gradimo vse naše bližnje odnose. Še več. Te vzorce potem skozi odnos s svojimi otroci prenašamo naprej nanje, torej iz generacije v generacijo. Kot starši se namreč sami podobno odzivamo iz svojih ranjenih in odcepljenih delov, kot so se starši do nas, zato prenašamo svojo travmatiziranost na otroke. Sami ste opazili določene svoje težava, pa tudi pri vaših otrocih že opažate določene stiske in vedenjske težave, zato bi vam priporočila, da, če želite začeti odpravljati te probleme in vzorce, ki jih delite z otroci, premagate svoj odpor do psihoterapije in se sami vključite v psihoterapevtsko obravnavo. S spreminjanjem vas se bo spreminjal vaš odnos z njimi in tako presegal tiste težave in primanjkljaje, ki ste jih prinesli iz svojega primarnega odnosa. Priporočila bi vam razvojno analitično psihoterapijo, o kateri si lahko več preberete na povezavi razvojno analitična psihoterapija . O EFT metodi vem premalo, da bi se do nje opredelila, vendar po mojem mnenju pristopi, ki ne temeljijo na korektivnem odnosu, ne dajejo dolgotrajnih rezultatov. Za spreminjanje vzorcev navezanosti je potreben dolgotrajen varen odnos. Tak korektiven odnos lahko omogoči psihoterapevt, a le tisti, ki upošteva zakonitosti procesov interpesonalnosti in zato s klientom zgradi varen, konstanten in stabilen odnos, ki mu omogoči ponovno vključiti vase njegove odcepljene dele osebnosti in si v varnem okolju pridobiti nove medosebne izkušnje in oblikovati nov model navezanosti. Tak odnos pa je mogoče zgraditi le v več letih, zato so procesne terapije zelo dolgotrajne. Primer take procesne terapije je razvojna analitična psihoterapija. Pazite nase,