Spoštovani O pretiranem potenju sem že pisala, odgovor pa je naslednji: Potrebno je ločiti med primarno in sekundarno hiperhidrozo (pretiranim potenjem), saj so za sekundarno hiperhidrozo vzroki v spremenjenem fiziološkem odzivu telesa, največkrat zaradi različnih bolezni ali celo kot stranski učinek nekaterih zdravil, pa tudi v menopavzi. Primarna hiperhidroza pa se največkrat pojavi v otroštvu ali v puberteti, pogosto brez znanega vzroka. Čeprav lahko strah in trema izzoveta ali celo poslabšata prekomerno potenje, vzroki za primarni hipehidrozo niso nujno psihološki. Pretirano potenje (hiperhidroza) je simptom pretiranega odziva simpatičnega živčevja, vzrok zanj pa je lahko čustveno reagiranje na določene situacije, ki sproži ta odziv živčevja. Zelo pogosto se povezuje s socialno fobijo. Spada torej med telesne odzive na čustveno dogajanje v človeku. Ker pa je tak odziv v socialnih stikih zelo moteč, sam po se sebi še poglablja osnovni vzrok - socialno fobijo in negativno samopodobo. Kadar se prekomerno potenje pojavlja predvsem takrat, ko smo pod pritiskom (npr. stiki z ljudmi), se soočamo s problemi ali smo v konfliktni situaciji, pa vzrok znojenja ponavadi ni fizične narave, temveč psihološke in je povezan z anksiozno motnjo (tesnobo, pretirano zaskrbljenostjo). V tem primeru govorimo o pretiranemu odzivu simpatičnega živčevja na čustveno vznemirjenje. Pri hiperhidrozi, ki je povezana z anksioznostjo, se pogosto vzpostavi začaran krog. Zaradi čustvenega vznemirjenja se pretirano potimo, na kar se okolica lahko odzove s pretirano pozornostjo (vprašanja, pripombe) ali celo s posmehom. To še poveča čustveno stisko in poveča neželeno reakcijo telesa (potenje). Tako se ta še bolj utrjuje in pripelje do tega, da že sam strah pred odzivi na potenje sproži stisko in s tem potenje. Začarani krog se sklene, samopodoba vse bolj trpi, človek se začne umikati in izolirati.pred socialnimi stiki. Čeprav se s tem delno izogne sprožilnim situacijam, strah ostaja, saj si z izolacijo onemogoča tudi pozitivne izkušnje, torej tiste, ki bi lahko stisko in s tem potenje omilile. Psihološka pomoč skuša omiliti potenje, ki je povezano z anksiozno motnjo, tako da se usmeri na simptome (znojenje) ali na vzroke (čustvena vznemirjenost), ponavadi pa na oboje istočasno. Izvaja jo psiholog ali psihoterapevt. Včasih pomagajo tudi zdravila, ki omilijo anksioznost (antidepresivi), ki jih predpiše zdravnik ali psihiater. Tehnike sproščanja (npr. avtogeni trening, joga) so dobrodošle, ker lahko pomagajo omiliti simptome, vendar pa vzrokov ne odpravljajo. Z odpravljanjem tovrstnih funkcionalnih motenj se ukvarjajo tudi metode komplementarnih medicin (npr. tui-na ), ki preko različnih tehnik stimulacije uravnotežijo pretiran odziv živčevja. Za zmanjšanje prekomernega potenja, je na razpolago tudi več medicinskih postopkov. Zdravniki se poslužujejo injekcij botoksa, odstranitve znojnic ali prekinitve posameznih živcev, odvisno od predela znojenja. Opozoriti pa velja, da se v primerih, ko je pretirano znojenje simptom anksioznosti, brez zdravljenja vzroka (anksiozne motnje), lahko pojavijo drugačni simptomi anksioznosti (npr. zardevanje, napadi tesnobe, hitro bitje srca, panični napadi…), kadar npr. z medicinskim postopkom odpravimo znojenje. Zato pri potenju »zaradi živcev« priporočamo poleg posegov ali sproščanja tudi psihološko pomoč. Tako pomoč lahko dobite pri psihologu ali pri psihoterapevtu . Poiščite torej ustrezno strokovno pomoč in pazite nase,