Spoštovani, Napake, spodrsljaji, so del življenja. Kadar do njih pride, je smiselno razmisliti o vzrokih zanje in o posledicah, ki jih naše ravnanje nosi. Poglejva najprej možne vzroke: (1) s partnerjem sta se po fazi zaljubljenosti (morda zaradi prevelikih razlik) začela čustveno oddaljevati, vendar tega zaenkrat (še) ne želita sprejeti; (2) do partnerja gojite mešane občutke, morda zaradi vaše negotovosti ali pa partnerjevega ravnanja, ki vam zmanjšuje občutek bližine ali varnosti v zvezi; (3) umikate se pred (za vas preveliko) čustveno bližino; (4) na partnerja ste jezni (morda zaradi manjšega spolnega zanimanja) in ga s tem želite kaznovati; (5) morda vam manjšanuje spolne želje zbuja strah, da vas bo partner zapustil (separacijski strah), zato ste ga z varanjem prvi »zapustili«; (6) težko nadzorujete svoje impulze (želje) in jih zadovoljujete tukaj in zdaj, ne glede na posledice. Poleg naštetih bi se zagotovo našle še kakšne razlage za vaše ravnanje, vendar je skupni imenovalec jasen: vaši občutki do partnerja ne temeljijo na zreli navezanosti (morda je še nista zgradila). Zato so vaši občutki do partnerja mešani, zato se v vas nabira napetost, impulzivno ravnanje pa je zelo verjetno posledica prav teh nasprotujočih si čustev. Morda del vas želi ohraniti partnersko zvezo, del pa jo želi zapustiti. Kadarkoli ravnamo po trenutnem impulzu (pravimo, da ne vrinemo misli pred dejanje), je to ravnanje namenjeno razbremenjevanju napetosti in tesnobe, ki jo sprožijo naše (pogosto nasprotujoče si) želje. Ker v tem primeru vnaprej ne pretehtamo posledic, se moramo nepripravljeni soočiti z njimi. Zastavite si nekaj pomembnih vprašanj: Kaj čutim do parterja? Kaj mi v zvezi zbuja negotovost ali mešane občutke? Zakaj se o teh občutkih ne morem pogovoriti s partnerjem? Si sploh želim ostati v zvezi? V vsakem primeru pa se boste morali soočiti s posledicami svojega ravnanja (izbir), vi pa pretehtajte, s katerimi boste lažje živeli : Prva izbira, o kateri morate premisliti, je, ali želim nadaljevati zvezo ali jo prekiniti. Druga izbira je, ali partnerju povedati za spodrsljaj ali ne. Zvezo naprej graditi na laži ali tvegati, da nas partner zapusti, ker nam več ne zaupa? Kaj pa če partner vseeno izve, je torej bolje, da povemo sami ali izve od drugod? Če zamolčimo, ali bomo lahko živeli z občutkom krivde, ali bomo prav zaradi tega postajali jezni na partnerja? Zakaj želim povedati? Ker se želim razbremeniti občutkov krivde (dobiti "odpuščanje" in si s tem povrniti pozitivno samopodobo) in odločitev prepustiti partnerju? Zakaj želim zamolčati? Ker želim partnerju prihraniti "razočaranje"? Obdržati zvezo, ne glede na tveganje? Ohraniti brezhibno sliko o sebi v partnerjevih očeh? Ne glede na vse vas čaka pogovor s partnerjem, v katerem boste skušali razčistiti, kaj enemu in drugemu sproža mešane občutke, zakaj se je začela zmanjševati spolna privlačnost. Na osnovi tega pogovora pa bosta najbrž skupaj razmislila če in kako naprej. Vsaka naša izbira nosi posledice, zato je nadzor nad impulzivnim vedenjem najbrž ena najkoristnejših odločitev. V nasprotnem primeru pogosto nosimo posledice, ki jih nismo želeli izbrati. Pazite nase,