Pozdravljeni!Stara sem 46 let, v službi, poročena, imam dva fanta - najstnika. Imam zakonske probleme (hodim na terapijo), trinajstletnik ima ADHD motnjo, šestnajstletnik je težaven. Jemljem tudi antidepresive, po teh sem kar v redu, včasih pa me še kljub temu kakšen dan hudo stisne depresija. Poleg vsega pa me že vse življenje mučijo težave s socialnimi stiki, komunikacijo, sproščenostjo v komunikaciji. Sproščeno se lahko pogovorjam le s svojimi najbližjimi, morda eno ali dvema prijateljicama, pa še to ne vedno, odvisno od dneva.Včasih sem sproščena, dostikrat pa ne, in takrat čutim napetost, nesproščenost, včasih mi celo od nesproščenosti otrpnejo obrazne mišice, to je grozno. Ob nekaterih ljudeh ali v kaki družbi, ko ljudi dobro ne poznam, pa povsem "zablokiram",tako da me prav stisne v prsih in me postane strah..Takrat moram čimprej uiti iz take situacije. Včasih se zato izognem srečanju s kom, ki ga vidim na cesti , v trgovini, ker se enostavno z nekaterimi skrajno težko pogovarjam, ne vem, kaj reči, ker sem nesproščena. Glede na hude izkušnje v otroštvu imam vedno občutek, da nimam kaj pametnega za povedati, ali da nikogar ne zanima, kar imam jaz za povedati, da me ljudje ne marajo poslušati...In zaradi tega se dostikrat počutim odrinjeno, kot sem se večkrat v otroštvu. Se pravi moje izkušnje so take, da če sem to kar sem, ljudem grem na živce in me ne marajo, ker ali preveč govori,m ali sem preglasna...to sem že v preteklosti tudi slišala in zato imam take strahove.Sicer sem vedno imela v vsakem okolju nekaj ljudi, s katerimi sem se razumela in so me imeli radi (tudi sedaj v službi), vendar sta to vedno morda dva ali trije, z ostalimi pa je težava. Zjutraj, ko pridem v službo npr. , se zgodi, da se pogovarjamo, pa ne vem, kaj naj povem, se mi zdi, da nimam nič pametnega za povedati, odvisno od dneva..včasih je tudi v redu. Srečanj s sosedi se izogibam, oziroma če se že srečam, izmenjam le nekaj besed, potem pa se že raje umaknem, ker ne vem kaj bi se pogovarjala-nočem namreč dosti govoriti o svojem zasebnem življenju in težavah, ki jih imam dosti, potem pa ne vem, kaj bi. Po drugi strani pa se lahko zelo sprostim v krogu ljudi, ki so mi blizi in se med njimi dobro počutim. Vedno sem bila prepričana, da bo z leti to minilo, vendar ni. In vsak dan mi je težaven in z leti je vse huje, delno sem tudi zaradi tega depresivna. Mislim,da bi potrebovala pomoč strokovnjaka - kaj ali koga mi svetujete? Poznate kakšnega terapevta na območju pomurja ali ptujskem, mariborskem območju? Rada bi bila sproščena in normalna mama, in ne zagrenjena in zadrta..saj se trudim, ampak je težko..Hvala in lep pozdrav.