Spoštovani, sem mamica 10 let stare punčke. Že nekaj časa smo pri njej opažali, da prijemlje, se dotika predmetov med hojo, igro,..(npr. okno, kljuka, stena), samo da se dotakne, če je možno si predmet ponese tudi do ust (copat, igračo,barvico), ko smo se z njo začeli pogovarjati zakaj to počne, postalo je namreč zelo moteče, opazili so že sošolci, nam je razložila, da to pač mora narediti,nekaj v njej ji to narekuje, ker sicer se bo nekaj zgodilo,nekaj slabega ali nam v družini ali pa se ji prikazuje neka krogla, ki se miglje sem ter tja. Naj omenim, da ne prenese misli na vesolje, ko vse pada oz. leti, postane jo prav groza. V zadjem času se je pričela bati tudi teme, tako da sedaj spi pri lučki, prav tako se ne počuti prijetno če ostane sama v prostoru, čeprav do sedaj s tem ni bilo težav. Vseskozi ima tudi težave z odhodom v šolo, prav tako je bilo že ko je obiskovala vrtec, čeprav pravi, da ko pride v šolo, je potem vredu. Sicer je nagajiva in vesela punčka, čeprav učiteljica pravi, da je v šoli izredno mirna in tiha, doma se vsekakor sprosti, sama bi rekla, da skoraj ne zna biti na miru, če ji omeniš, da bi lahko dala malo miru, npr. vsaj pri hrani, reče da ne more biti na miru, da je dovolj, da je že v šoli,.., ko piše domačo nalogo se v hipu zgubi v igri, ni pomembno če nima pri sebi prave igrače, zna se zaigrati že s kosom papirja, barvico, radirko,..,zadnje čase pa prične jokati kar tako naenkrat,včasih tudi ponoči, ko pa jo vprašaš kaj je narobe, nam vedno znova pojasnjuje, da mora nekaj naredit, čeprav ne želi, sicer bo nekaj narobe, npr. danes je rekla, da mora pogledati neko risanko na CD, ki ji sicer ni všeč, pa sva se najprej dogovorili, da je ne rabi pogledati, če ne želi, da res ne bo nič narobe, ko se je popoldan ponovila ista situacija, sem rekla, da prav pa naj jo vseeno pogleda, tudi če tega ne želi, šla jo je gledat in zraven jokala, potem sem se ji zraven pridružila sama, da bom ji pomagala pogledati, sicer je nehala jokati, gledala pa je težko, na koncu je bila zelo srečna ko je bilo konec in potem je rekla, da se bolje počuti. Sami smo poskusili s pogovori, vendar smo sedaj že kar malo obupani. Sedaj se sicer trudi, da stvari prijemlje manj, vendar se vidi, da se komaj zadržuje. Kot, da ima neko stisko, kot da jo nekaj drži v prsih?! Pa nam ne zna razložiti drugače, kot sem sedaj jaz vam. Prosim za nasvet. Hvala.