Vprašanje
Spoštovani! Večkrat sem se že obrnila na vas, zato vam pišem tudi tokrat. Stara sem 28 let, še vedno živim pri starših, do pred kratkim sem bila brez zaposlitve. Odkar vem zase, je v naši družini samo en problem - denar. starša sta bila pridna delavca, sedaj sta v pokoju, pokojnini sta majhni. celo življenje smo se težko preživljali in tudi zdaj ni nič drugače. mama stanja ni nikoli skrivala, večkrat sva ji z bratom "posodila" kakšen evro. starše imam zelo rada in vem, da jima je težko, vendar imam počasi vsega dovolj, saj že celo življenje poslušam samo to, kako ni denarja in kakšni dolgovi so. zaradi tega je večkrat izrečenih nekaj hudih besed, za katere pa mi je kasneje žal. po eni strani se mi ne zdi fer, da me starši obremenujejo s tem, po drugi pa mi je hudo, a žal ne morem pomagati. poznam nekaj družin, ki so v podobni finančni situaciji, a starši s tem ne obremenujejo svojih otrok. kaj vi mislite o tem? hvala in lep pozdrav!
Odgovor
Spoštovani,
dokler se ne boste čustveno in življenjsko osamosvojili od staršev, boste delili njihove težave in probleme in jih doživljali tudi kot svoje breme. S svojimi pritožbami izražajo svoj občutek prikrajšanosti, nemoči, morda tudi občutkov krivice in podobno. Mogoče pa tudi vam na ta način sporočajo, da bi si želeli, da tudi vi prispevate kot odrasla oseba sorazmeren delež stroškov v skupnem bivališču, oziroma da se finančno postavite na svoje noge. Morda bi se lahko poskusili z njimi pogovoriti tudi o finančni plati vašega sobivanj. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV