Spoštovani, Odrasli otroci lahko izberejo način življenja, ki ga starši ne odobravajo in za katerega menijo, da je otrokom v škodo. Takrat imajo starši več možnosti: ali tak način življenja sprejmejo in skušajo otroka obvarovati pred posledicami ali pa ga zavrnejo in se (največkrat) zapletejo v neskončne konflikte z otrokom. Možna pa je še tretja pot: sprejmejo sicer izbiro, vendar otroku prepustijo, da se sam znajde s posledicami te izbire. To z drugimi besedami pomeni, da svojemu otroku poveste, da vam sicer tak način življenja ni všeč in ga zato ne boste podpirati, vendar ji ga tudi ne boste branili. Obenem pa ji tudi poveste, da ima njena izbira tudi posledice za vaše skupno življenje, ki pa jih vi niste pripravljeni sprejeti. Kdo pa pravi, da ji morate kuhati in prati? Kdo pravi, da ji morate dajati denar? Temu naredite konec in postavite jasna pravila skupnega bivanja. Vaša hči se bo začela sčasoma drugače vesti doma samo na en način: tako, da ji boste postavili jasne in odločne meje. Verjamem, da vam je težko, a odgovornosti zase ne bo prevzela, dokler je vi ne boste »izpustili iz rok«. Vaša hči je polnoletna in odgovorna za svoja dejanja ter za njihove posledice, tudi za neprijetne. Najbrž ji boste celo morali postaviti odločen ultimat: ali se bo redno šolala, ali pa vi ne boste več skrbeli za njeno eksistenco oziroma. da si bo morala, če ne bo spoštovala vaših pravil, poiskati svoje stanovanje. Če bo vaša zahteva dovolj odločna, bo verjetno primorana izbrati: ali nadaljevati redno šolanje (za kar bo morala zelo verjetno spremeniti življenjski stil) ali pa sama poskrbeti za svojo eksistenco, npr. z delom (in spet spremeniti način življenja). Najbrž se zaradi vaših zahtev jezila, morda celo grozila z odhodom ali vam očitala, da ste slabi starši. Če ne boste popustili pod njenimi pritiski, bo na koncu morala sprejeti odločitve za spremembe. Morda bo zagrozila z odselitvijo, morda bo celo odšla. Tudi v tem primeru bo morala prevzeti skrb in odgovornost zase. Vi pa boste morali sprejeti njene izbire, četudi bi vi sami morda ravnali drugačne. Starši, ki imajo svoje otroke radi, zmorejo tudi postaviti jasne meje njihovemu ravnanju. Čeprav zavrnejo vedenje, ki jim ni všeč, s tem ne zavrnejo svojega otroka. Nihče izven vaše družine vaši hčerki ne more postaviti meja, ki bi jih vi želeli. To boste morali storiti sami, ali pa boste morali sprejeti posledice tega, da jih niste postavili. S tem pa boste, čeprav tega nočete, v bistvu podpirali njeno vedenje, s kakršnim se soočate. Če pa bi bili vsi (tudi vaša hči) pripravljeni spremeniti medsebojne odnose, pa bi bil morda ustrezen naslov družinski terapevt . Vendar pa nobeno zunanje svetovanje ali terapija pa ne pomaga, dokler se človek sam ne odloči spremeniti. Pazite nase,