Zelo na kratko: zelo sem -živčna-. To pomeni, da mi gre na "živce" čisto vse: kako sin govori, hodi, gleda, se umiva, oblači, kako mož govori, gleda, maha z rokami, je, ... oče - kako je, govori, razlaga, .. sodelavka - kako pije kavo, kako govori, ..... Same banalnosti ki me neznosno živcirajo. In ko ne morem več biti tiho, izbruhnem in se derem na sina, na moža, in zavedam se, da je življenje z mano nevzdržno. Ampak ne morem si pomagat, če pa mi grejo vse te malenkosti res neznosno na živce. Med kosilom sploh več ne gledam okrog sebe, ker me itak vse moti. In moji domači samo še gledajo na to, da mene ne zivcirajo in sin je že ves prestrašen, ker ve, da mi bo neka brezvezna malenkost pokvarila dan in potem bo vse narobe in smo med sabo vsi skregani in se samo umikajo pred mano! In vsega tega si ne domišljam, ampak se močno zavedam da tako ne gre naprej, pa ne vem - ne morem k svojemu zdravniku s takimi težavami, saj v bistvu nimam kaj povedat! Sem bolana ali kaj? Tako res ne gre več naprej ker grem že sama sebi na živce. ZELO TEŽKO ČAKAM ODGOVOR IN SE VAM ZAHVALJUJEM!