Pozdravljeni! Prosila bi vas za mnenje kaj storiti v mojem primeru. Stara sem 21 let. Fanta imam 3 leta in pol (tudi pred tem sva se že poznala in večkrat bila skupaj a prej ni bilo nič resnega). Problem je v tem, da sem trenutno na prelomnici oz. fazi ko nevem kaj naj storim..ali naj vztrajam v zvezi, ali naj raje grem. No, pa da razložim situacijo. Moj fant je zelo privlačen, pošten, zna z denarjem, zelo je priden (poleg službe dela še drugje in dodatno zasluži), razmišlja o tem kako bo vnaprej doma ali nasploh kako bo ravnal npr. z denarjem (kam ga bo vložil/kaj bo kupil), je zabaven in vem, da me močno ljubi. Za to, da sva skupaj, sva veliko pretrpela, ker se nekateri najini "prijatelji" in znanci niso mogli dojeti, da se privlačiva in so nama neizrečeno nasprotovali. To so stvari, ki me vlečejo k njemu. Potem pa so tu še slabosti. Jaz zelo rada plešem. Plesala sem v osnovni šoli v plesni skupini, v srednji šoli sem redno hodila v klube s plesom, še sedaj obožujem ples. Moj fant pa ne, in zaradi tega je ljubosumen na vsakega ki pleše z mano, prepoveduje mi izhode ven brez njega (ker misli, da bom z drugimi fanti plesala in se vanje zaljubila). V tem času kar sva skupaj, je vedno igral vlogo "vodilnega oz. glavnega" v najinem odnosu. In moram reči, da mi je ta vloga ustrezala do neke mere, kadar pa mi kaj ni všeč in se uprem, nastane prepir in nato je veliko slabe volje in nasploh se vse pokvari in tudi kaj odpove. Zadnje čase sem večkrat šla ven s prijateljicami sama, ker študiram v drugem kraju kjer živim pri njemu doma in zato sem seveda šla brez njega. Sprva ni hotel popustiti, nato pa je rekel povsem normalno da naj uživam in se imam lepo, a naslednji dan sem poslušala kako zaradi mene ni mogel spati in da mu je bilo hudo itd. Ves čas ga sprašujem zakaj mi ne zaupa, a vztrajno ponavlja, da mi zaupa, le da je ljubosumen, zadnje čase pa mi je že nekajkrat rekel da v primeru če ne bom več njegova, ne bom od nikogar, ker se mu bo zmešalo če me izgubi in bo naredil kakšno neumnost (a vem, da on ne bi naredil ničesar, ker je mamin sinček in preveč sramežljiv, da bi se samo stepel). No, tako sem napeljala na še en problem.. Živiva v hiši z njegovo mamo. Razumem, da je v življenju imel vedno le podoporo mame, a navezanost nanjo je pretirana. Po eni strani se 50x na dan skrega z njo, ker je ona bolj lena, se ji ne ljubi pospravljati ali kuhati, po drugi strani ji pa pove za vsak svoj korak, če kam greva, ji razlaga kaj sva pila, jedla, kdo je bil kje, kaj je kdo rekel.. Uglavnem, jaz se potem kar umaknem, ker se mi zdi in vem, da ji preveč razlaga stvari, ki se je popolnoma nič ne tičejo. Tudi v primeru, če fant ne začne sam govoriti o vseh stvareh, začne spraševati ona. Njegova mama se vtika v prav vse stvari, namesto, da bi si sam šel iskat npr.nogavice v najino spalnico, bo raje njegova mama šla k nama iskati nogavice, zato da bi mu ustregla..katastrofa! Jaz pa ga navajam, da nisem njegova mama in da naj gre sam po stvari, in ko sva sama, si vse sam vzame, ko je mama doma, pa kar skače med naju in govori kar nekaj v 3 dni in sprašuje.. Moj fant je tudi zelo vzkipljiv, takoj povzdigne glas..vendar večinoma za brezveze (njemu se pa zdi da popolnoma upravičeno). Problem je še nekje.. Sama sem finančno sposobna dobro, tudi on ima redno plačo, a vendar ne bi popolnoma nič potoval. Jaz pa imam željo v življenju še videti kakšno tuje mesto in iti na morje v tople kraje. Želim reči, da si to lahko privoščiva, a on ostaja pri odločitvah, da morava najprej Slovenijo videti celo, ko pa rečem če greva v gore ali v kater slovenski kraj, pa nikoli nima časa. Jaz cenim njegovo pridnost, bolje kot da bi ležal za TVjem ali za računalnikom, a vseeno ne udejanji svojih besed. No, še kar me najbolj boli je to, da sva si uredila stanovanje v hiši z njegovo mamo in da bova prihodnje leto končala opremljanje, v kar sem tudi sama ogromno vložila, ne samo denarja, tudi dela, zamisli in časa. Hudo bi mi bilo, da bi v stanovanju pustila svoj pečat, ne bi ga pa uporabljala, ker mi je res noro lepo. Manjši problem je tudi v tem, da ne živim več pri svojih starših, v primeru da bi se razšla, ne bi šla več domov, ker imamo zelo neurejeno, sama pa sem se navadila na boljše življenje, ki ga imam pri fantu in na slabše seveda ne grem. Torej, v tem razmerju nisva več srečna ne jaz ne on, se pa zelo ljubiva, to nama je jasno. Večkrat se pogovarjava kako naprej, pogovarjava se nasplošno o vsem, večkrat sem mu že povedala kaj me moti na njem, a npr. zadeve z njegovo mamo ne prizna in pravi, da želi, da smo družina in da se pogovarjamo, kar je povsem normalno, vendar ne na tak način kot je sedaj. Glede potovanj in plesa pa vedno obtožuje moje misli, da sem se spremenila zadnje pol leta, a jaz mu to že od začetka govorim, le da prej nisem bila tako direktna, zdaj pa želim početi stvari zdaj, ko sem še mlada, brez otrok (letos mi je umrla prijateljica iste starosti,ki je imela toliko načrtov, pa jo je smrt prehitela-jaz ne želim biti ista!) Opravičujem se za doooolgo vprašanje, vendar boste iz tega doumeli celotno situacijo in mi morda svetovali, kaj bi vi naredili na mojem mestu? Vem, da skorajda nimam poguma, da bi kar odšla, vendar me toliko stvari matra, da o tem zadnje čase veliko razmišljam, tudi on. Hudo mi je, da je tako naneslo med nama. Morda pa imava le krizo, ki bo minila, če se on malce spremeni, jaz pa se odpovem nekaterim stvarem (toda verjemite, da brez plesa in potovanj ne bom povsem srečna nikoli). Hvala za odgovor, in lep pozdrav :/ -nesrečnica-