Spoštovani, Sanjarjenja so običajen del našega življenja, v njih si »uresničujemo« želje in s tem zmanjšujemo razočaranja, napetost ali jezo ali pa si z njimi enostavno popestrimo vsakdanjost. Če se zavedamo, da so to zgolj sanjarjenja in v resnici ne pričakujemo, da bi se uresničila, so torej le način razbremenjevanja neprijetnih občutkov, neškodljiva nadomestna oblika uresničevanja želja, ki so v realnosti iz različnih vzrokov neuresničljive. Če pa sanjarjenje postane beg pred resničnostjo oziroma ko jih več ne soočamo z realnostjo, pa prevzamejo vlogo manj zrelih obrambnih mehanizmov. Najpogosteje se kažejo kot razcep : realnost, ki nas razočara, postane slaba, neustrezna, v domišljijskem svetu si zgradimo idealno sliko, pri čemer idealizirano domišljijsko sliko vidimo kot potencialno resnično (…sem vedno bolj prepričana, da se moja sanjarjenja lahko uresničijo…). Taki obrambi nujno sledi razočaranje, saj potencialnemu novemu partnerju pripišemo vse želene značilnosti iz naše domišljije, nato pa smo ponovno razočarani, ker jih ta seveda v resnici nima, saj nihče ni idealen. Partnerja zapustimo, se spet zatečemo v idealizacijo, ki vodi v novo razočaranje… Na ta način iz zaljubljenosti ne pridemo v ljubezen, temveč znova in znova iščemo idealno osebo, v katero bi se lahko brezpogojno zaljubili, kar pa je daleč od realnosti. Več o idealizacijah in soočanju z realnostjo v partnerskih zvezah si lahko preberete na povezavah zaljubljenost , ljubezen in pričakovanja . Pazite nase,