Spoštovani, Otrok dobiva sporočila, ki jih starši posredujemo po več »kanalih«. Nekaj so govorna sporočila, veliko več pa komuniciramo »neverbalno« t.j. brez besed. Na ta način otroku (to pa velja tudi za komunikacijo z drugimi ljudmi) sporočamo, kje so njegove meje, kaj je prav in kaj ne, kadar naj bo zaskrbljen in kdaj je lahko brezbrižen in varen. Nekateri otroci »čutijo«, da so varni le v maminem naročju, ker niso imeli izkušnje, da ni nič nevarnega, če so kratek čas sami. Ugotovili so, da ritem hranjenja malega otroka lahko vpliva na poznejši karakter. Mali otrok reagira na »zanko« ugodje – neugodje. In ugodje je biti sit, biti suh in biti na toplem. Neugodje sporočam z jokom. Če začutim lakoto in zajokam, kar takoj prinese hrano, bom razvil nek vzorec, da neugodju (ali želji ali frustraciji) mora takoj slediti potešitev (ali izpolnjena želja ali gratifikacija). Mogoče bom potem v življenju deloval po enakemu vzorcu in bo vsaka moja želja morala takoj biti izpolnjena. Otrok, ki je kot mali ugotovil, da je lahko želja izpolnjena tudi malo pozneje, bo verjetno tudi kot odrasli bolj učakan. Majhen otrok dobi takšno sporočilo, ko mora malo počakati na izpolnitev želje, v našem primeru ko lakota ni takoj potešena. To ne pomeni, da vzpodbujam stradanje otrok, temveč naj mame bodo toliko samozavestne, da npr. zmorejo pred hranjenjem opraviti še nego in ev. higieno dojke, če dojijo. Mnoge mame menijo, da je pretirano ponujanje hrane enako dajanju ljubezni in se jim zdi, da otroci vedno premalo pojejo. Zato je dobro otroka peljati na pregled izbranemu pediatru, ki ga bo pregledal in ugotovil, če je primerno prehranjen. Vašemu sinu želim zdrav in harmoničen razvoj, vam pa da boste vedela kaj narediti LP