Spoštovani, stara sem 22 let in v svojem življenju sem že dala veliko skozi. Imam očeta, ki že od majhnega izvaja psihično nasilje. Nikoli ni bil fizično nasilen, je pa z besedami naredil ogromno. Že kot 5 let stara punčka sem sanjala, da sem našla obešeno mamico ali pa mami brez glave, ker je oče večrat rekel, ti bom glavo odtrgal, ti bom vilice porinil v oči.. res take besede, da človeku slabo rata, ko sliši kaj takega. Imam sestro, ki pa je vse skupaj kar nekaj stvari prespala oz. ni tako odnesla vsega koker sem pa jaz-sem starejša za 2 leti. Jaz pa sem se vedno tresla in ko je oče prišel domov, sem čakala da se z mami nehata kregati in da je mami na varnem, in šele nato sem lahko zaspala. Spomnem se tudi, da namesto, da bi prišel po naju s sestro v šolo, vrtec, naju je vedno pozabil, ker je bil raje v gostilni. Mami že odkar sva se s sestro rodili, sama preživlja vse 4. Oče pa si koplje dolgove in posledično jaz trpim zaradi tega, ker pa sem kar več ali manj prisotna ob prihodih razno raznih izterjevalcih. Vedno je govoril, da iz mene ne bo nič, vedno je nas tri dajal v nič, za nas centa ni dal, za prjatle pa vse. Mislim , da noben nebi verjel česa takega. Jaz sem imela kot otrok vročinske krče, kasneje hudo pljučnico, ankoreksijo. Namreč v osnovni šoli in tudi oče doma so me večkat zajebavali, da sem buckasta. In zaradi tega sem tudi nehala jesti. Oče je tudi zaradi svojega odnosa pripomogle k temu. Ko sem zaradi tega šla v bolnico, sem imela pogovor s svetovalko, kateri pa sem se izpovedala tako kot sedaj Vam, vendar ker sem bila mladoletna, in so iskali razlog, so vse povedali mami in očetu, ki pa je prišel na obisk samo zaradi tega, da me je lahko žalil in rekel, da kaj govorim bedarije. Naj povem, da je še ogromno žalitev in groznih stvari, ki jih je oče naredil. Enkrat iz trgovine nisem prinesla računa in me je porinil na posteljo pa zagrozil s pestjo, češ da naj grem po račun, drugače bo zadnje kar bom videla, njegova pest. No velikokrat sem bila tiho in se ga bala..že zaradi besed, sedaj pa že 2 leti nisem tiho, se postavim zase in besede iz mene kar letijo. Pravi, da jaz nevem nič o življenju, da si zaslužim, da z mano grdo delajo, vendar mu vsakič povem, da je samo on tist ta grd. Imam tudi izkušnje s fantom zaradi katerega sem veliko pretrpela. Veliko je lagov, me žalil, ni mel časa zame... No bil je tak, poznam razlog.. težave v družini, vendar se je zelo spremenil in je že 2 leti res zelo dober fant. Rešil je težave in se sedaj zelo trudi. Vendar sem pa jaz zelo negotova vase in vedno pomislim na najslabše, počutim se grdo, čeprav sem lepa, ne zaupam ljudem, ker so me večkrat izigrali. Bila sem predobra in vse dala za druge, nase sem pa pozabila. Sedaj imam pa kožnega raka.. zaenkrat se vse zdravi kirurško, vendrar je vse skupaj zelo naporno, ker sem letos imela že 2 maligna melanoma, na istem mestu in so zdravniki presenečeni kako pogumna sem. Imela sem tudi operacijo zaradi ciste ob jajčniku. Vse letos. Naj povem, da sem kot en samotar. Najraje sem doma, delo si iščem in iščem pa ga ne najdem, malo pa mi tudi ni do ničesar. Izpita za avto nimam, sestra mlajša ga ima. Imam kužka s katerim sem več ali manj skos skupaj. Počutim se kot, da zamujam lepe priložnosti. Vendar mislim, da je to posledica vsega kar sem doživela. Fant mi stoji ob strani in tudi dovoli, da se zjokam, vendar pa jaz še kar dvomim vanga, se počutim kot da mu nisem všeč, skos mu govorim, da ima drugo, vendar mi je že dokazal, da ni tako. Vendar je nekaj narobe z mano. Imam lepo postavco, raznem malih prsi, zaradi katerih sem večkrat jokala, sem lepa, mi tudi ljudje to povejo, sem dobra po srcu in tudi fantu marikdo zavida, da me ima, glede na vse, sem kar uredu, vendar jaz sama s seboj nisem zadovljna in nevem kako lahko to popravim. Kako naj sprejmem vse slabo kar se mi je zgodilo. Poskusila sem s knjigami za osebnosto rast in je nekaj časa v redu, potem pa spet pride čas, ko sem na tleh. Zaradi kožnega raka, moram spremljati svoje telo in sem res panična zaradi vsake spremembe in mislim, da imam pravico. Vendar mi sestra pravi, da sem že obsedena s tem in da res use najdem. To sem zaupala znanki in jo vprašala kaj bi pa ona naredila. Ali res nebi spremlala svojega telesa in je rekla, da pomojem da nebi. Meni se pa to zdi nesmiselno. Jaz si lahko samo tako rešim življenje. Ker je tudi pokojni dedek umrl zaradi tega. Vendar ljudje ne razumejo. Tudi nobeden noče slišat o tem, da se mi je pojavilo novo sumljivo znamenje. Tudi jaz si ne želim tega, noben ne razume da meni pa tudi ni luštno. Doma me imata mami in sestra zelo radi, vendar ko sem zvedela za raka, se nobeden ni želel pogovarjati o tem in kako jaz čutim. Vsi so jokali, jaz sem bila pa tista, ki jih je tolažla in ne oni mene. Kot da je beseda rak nekaj kar nesmem izreči na glas. Prvič sem se zjokala pri pregledu pri osebni zdravnici, ki pa me je bila pripravljena poslušati. Jaz razumem svoje bližnje, vendar po eni strani zamerim, da ne razumejo. Da je logično, da se sedaj bojim za najmanjo spremembo. Imam težave s prebavo.. najverjetneje sindrom razdražljivega črevesja in me mami čudno gleda kaj jaz jamram, da me boli želodec in da grem težje na blato, da ima dovolj vsega.. Jaz pa vem, da človek ne more bit tako miren kot sem jaz, glede na vse. In če se vrnem nazaj k očetu. Mami vedno poslušam, ko mi joka kakšen je oče. Ko pa jaz kej rečem ali sestra, je pa vse narobe. Noče slišati in tudi neve, da imam jaz grozne sanje zaradi njega, da mu res zamerim in da ga ne poznam več kot očeta. En dan bo dobre volje, cel mesec pa bo napadal, ker ni dovolj dobro kuhano za njega ali pa ker bo vilica napačno postavljena. Tudi mami sem peljala k odvetniku, ki pa je predlagal ločitev, drugače bova dolgove pobrale midve s sestro.. in mami pravi ja se bom ločila in toliko odlaša, da sem pa že prav jezna nanjo. Jaz namesto nje, ne morem nič, me pa jezi, da bi zaradi ene take zadeve, jaz trpela še naprej. In mami je zame in za sestro vse, sama je skrbela za naju, vendar pa ji sedaj ko sem starejša, malo zamerim, da je pustila vse to in da še sedaj ne okrepa. Ne razumem je, ker zanjo in za naju s sestro oče nikoli ni naredil česa lepega. Nič mu ni prav in samo žali. Mami trpi, vendar pa že pol ona rine vanga..češ a boš to pa to jedel, a bi to pa to.. Vem, da se ona trudi, da bi bilo kaj drugače, vendar je že 22 let isto. In čedalje slabše, jaz pa čedalje bolj zamerim mami. In sestra isto, čeprav pa jo imava neizmerno radi. No to je bila moja izpoved in Vas prosim za mnenje. Sem tudi že pomislila na kakšno pomoč, vendar mam občutek da sem še kar močna, da bi sama kej storila zase, in ne rabim nobenih tablet, tako da mogoče rabim samo kakšen nasvet. Hvala in lep pozdrav.