Pozdravljeni! Star sem 21 let in vedno bolj opažam da imam očitno težave s samozavestjo in posledično tudi z navezovanjem novih stikov oz. na splošno s komuniciranjem v družbi. Normalno se lahko vedem le v družbi nekaj najožjih prijateljev, kjer sem vedno najbolj zgovoren in nasmejan v skupini. Približno normalno lahko komuniciram tudi v pogovoru na 4 oči, takoj ko pa je v skupini več ljudi, sem jaz bolj ali manj tiho. Sam pri sebi menim da sem sicer dokaj v redu, bister in urejen človek – uspešen sm pri kar zahtevnem študiju, poleg tega delam, imam dosti prijateljev s katerimi se družim, ukvarjam se s športom in se celo zdravo prehranjujem. Vseeno pa vsakega sogovornika pretirano spoštujem (sploh če je starejši od mene) in čeprav vidim tudi njegove slabosti, se osredotočim predvsem na vrednote katerih jaz nimam. Tako se stalno počutim slabši od večine ostalih in zaradi tega sploh ne morem normalno komunicirati. Vedno primerjam sebe z drugimi in želim pridobiti kvalitete in znanje ki ga imajo drugi. Najbrž se ravno iz tega razloga ves čas izpopolnjujem; vsak dan berem, predvsem koristne in izobraževalne članke in knjige. Včasih se mi zazdi da imam nekakšno obsesijo da bi znal in vedel vse. Pred kratkim pa sem ugotovil da vse kar preberem si je nemogoče zapomniti in takoj prenesti v prakso, zato od vsega prebranega odnesem le kakih 10%. Od takrat naprej se mi še brati komaj zdi vredno. Pred nekaj meseci sem se po 4 letih razšel s punco; poleg ostalih problemov je bil na koncu glavni razlog to, da sva oba želela poskusiti še zveze z drugimi ljudmi. Mislil sem, da si bom hitro dobil novo dekle, kar se seveda ni zgodilo. Vse skupaj je name očitno psihično precej vplivalo. Prej sem bil zadovoljen s svojim življenjem, imel sem polno ciljev in bil vedno zaposlen z raznimi opravili in uresničevanjem teh ciljev – in takšen natrpan urnik mi je zelo ustrezal. Sedaj pa, čeprav cilji ostajajo, enostavno nimam volje. Moram se kar prisiliti da kaj naredim, pogosto lenarim, spim 2 ure dlje kot prej, saj se mi zjutraj ne da vztati ker ne vem kaj bi počel čez dan... Vedno bolj se zavedam da ne živim več svojih sanj in to me vsak dan bolj moti, a ne vem kako naj se spravim k sebi.