Spoštovani, najverjetneje gre za t.i. respiratorne afektivne krize. Nekateri to imenujejo kot "afektni krči" ali "fras" ali "ipika" in podobno. Napadi so značilni. Začne se z izdihom (ali zadrževanjem zraka), če bi takrat poslušali srce (ali če tipate pulz), bi ugotovili, da srce bije vse bolj počasi. Zato otrok pomodri (ker v krvi ni dovolj kisika). Napad praviloma konča z globokim vdihom in se otrok igra naprej. Če napad traja dlje, lahko pride do nezavesti in krčev. Konec napada je praviloma enak. Napad najpogosteje sproži kak bolečinski dražljaj ali neka neizpolnjena želja. Zato pravijo, da je otrok razvajen. Napadi so po navadi v prisotnosti mame (ali pomembne osebe). To si razlagamo z medsebojnim delovanjem (interakcija) med mamo in otrokom. Otrok iz nekega razloga začne jokati. Nekateri ob tem pomodrijo. To mamo (ali neko drugo pomembno osebo) zelo prestraši, kot da otroku grozi smrt. Mama je zaradi tega panična. To dodatno prestraši otroka (ker ga je mama vedno rešila iz zagate &8211; sedaj pa tudi ona ne ve, kako pomagati). To lahko poglobi napad. Mama in drugi člani družine poskušajo take napade "preprečiti" tako, da otroku izpolnijo vsako željo in ga varujejo vsega "hudega". Tako se lahko začne "razvajanje" (ki ga pogojuje mamin strah). Otrok se niti ne zaveda, da ga razvajajo. Hitro pa opazi in se nauči, da lahko marsikaj doseže z jokom in "napadi" (ki niso igrani!). Kaj narediti? Čeprav je opis za omenjeno težavo značilen, vedno naredimo pregled in izključimo morebiti kakšne druge napade kot je to n.pr. božjast. Če so telesne bolezni izključene, ni bojazni kakšnih hudih posledic napadov. Ko otrok spet začne s svojim (značilnim) jokom, bomo napad preprečili tako, da mu pozornost usmerimo nekam drugam. lahko npr. rečemo: "glej kakšna lepa ptička sedi zunaj na veji" ali mogoče otroka povabimo k igri z njegovo ljubo igračo. Lahko pa tudi predmet težav preložimo na drugi čas ("to bomo delali drugič") Receptov za "čudežne" povedi ni, starši pa vedno najdejo pravi način. Kaj dosežemo s takim ravnanjem? Razen usmeritve otrokove pozornosti drugam, smo mu neverbalno (brez besed) sporočili, da nas njegov "napad" ne prestraši in da obvladamo situacijo. Tako zmanjšamo tudi otrokov strah. Večkrat, ko tako uspemo preprečiti nezavest, manjša je verjetnost, da bo prišlo do ponovnega napada. Vašemu otroku želim lepo odraščanje in vas lepo pozdravljam.