Spoštovani! Vaš opis me zelo spominja na t.i. "respiratorne afektivne krize". Gre za nek mehanizem, ko boleč dražljaj ali neizpolnjena želja pripelje otroka do joka. Jok je značilen. Otrok ob joku ne vdihne. Izdih je dolg in proti koncu lahko otrok pomodri (najprej ustnice), srce bije vse bolj počasi, lahko pade tudi v kratkotrajno nezavest ali dobi krče. Nezavest se konča z globokim vdihom in otrok se veselo igra naprej (za razliko od nekaterih drugih napadov nezavesti, ko je po napadu zaspan in utrujen). Opisani napad praviloma domače zelo prestraši in zato otroka pretirano varujejo in mu izpolnjujejo vsako željo. To lahko zelo hitro pripelje do vedenjskega vzorca: "če začnem jokati, dobim vse kar želim". To je lahko igrača ali pozornost. Ko je tak vzorec fiksiran, ga je dokaj težko spremeniti. Je pa tudi psihodinamična razlaga. Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da mamin strah še bolj prestraši otroka. Mama, ki je vedno znala izhod iz krize, sedaj postane nebogljena. Zato mi ne bo mogla pomagati in to je zelo hudo... Zato je v primeru, ko otrok začne jokati, kot ste opisala dobro usmeriti njegovo pozornost kam drugam: "glej kako lepa ptička poje na veji", "kaj je to na polici" in podobno. Tako mu pokažemo, da nas njegov jok ni "vrgel iz tira" in mu tudi neverbalno (brez besed) sporočamo, da obvladamo situacijo. Njegov strah se zmanjša in se potolaži. Večkrat ko vam bo to uspelo, manj vas bo strah naslednjega podobnega dogodka. Seveda vse to velja, če je porod in zgodnje otroštvo bilo brez večjih posebnosti in ni znakov drugih (nevroloških) telesnih bolezni. Upam, da vam bo ta nasvet pomagal, če pa kljub temu težava persistira, vam priporočam pregled pri vašem izbranem pediatru. Vašem otroku želim odraščanje brez kriz, vam pa uspešno reševanje te težave. LP