Vprašanje
Pozdravljeni! Stara sem skoraj 27 let in tako rekoč obupana. Že vrsto let se vrtim v začaranem krogu in nikakor ne najdem izhoda. Mislim, da sem zasvojena - s stiskanjem mozoljev. Ne mine dan, da ne bi vsaj kakšnih 15 minut preživela pred ogledalom, si ogledovala obraza in stiskala vse, kaj spominja na mozolje, ogrce, itd. Rane se niti ne morejo zaceliti do konca, saj se jih lotim prav vsak dan. Med stiskanjem sem kot v nekakšnem transu in sploh ne vem, kaj se dogaja okoli mene, ko pa se naenkrat zavem, kaj sem storila, pa pogosto planem v jok. Tolikokrat sem si že obljubila, da je bilo to zadnjic, vendar me vedno znova neka višja sila pahne nazaj - in krog se se kar vrti in vrti.
Kaj naj storim - trda volja ocitno ni dovolj in bojim se, da si bom z leti popolnoma uničila kožo.
Hvala za odgovor in lep pozdrav.
Odgovor
Spoštovana,
Vaše ravnanje sodi med zmerno samopoškodovalno vedenje, ki je pogosto povezano z obsesivno - kompulzivno motnjo. Gre za motnjo, za pomanjkanje kontrole nad lastno impulzivnostjo. Zanemarjanje v oroštvu (pri nekaterih pa tudi fizično in spolno zlorabljanje) je najmočnejši kazalec samopoškodovalnega vedenja. Otroške travme so tiste, ki največ prispevajo k razvoju samopoškodovanja, pomanjkanje stabilnosti pa je tisto, kar ga vzdržuje. Fizično ali čustveno zanemarjanje in kaotične družinske razmere, v otroštvu in adolescenci dejavnikii so po raziskavah zanesljivi kazalci oz. predispozicije za količino in resnost samopoškodb. Prej, ko se začno pojavljati ti dejavniki, bolj je oseba dovzetna za samopoškodovanje in resnejše poškodbe si zadaja.
Povezano je tudi z odraščanjem v okolju, v katerem izražanje osebnih izkušenj nima veljave, ni potrjeno, sprejeto, marveč je namesto tega pogostokrat ali kaznovano ali pa banalizirano , odvzeta je teža, zmanjšan je pomen, izkušnja bolečih čustev je omalovaževana. Interpretacija posameznika glede lastnega vedenja, ki vključuje namene in motivacije, ni sprejeta ('' Preveč si občutljiv/a.''... '' Kdo pa misliš, da si?'…).
Samopoškodovalno vedenje je namenjeno regulaciji občutkov: zmanjševanju tesnobe, močnih čustvenih napetosti, izražanju jeze, depresije, osamljenosti… Povezano je z nizkim samospoštovanjem in občutkom pomanjkanja ljubezni ter s težavami pri izkazovanju čustev. Nekateri ljudje uporabljajo samopoškodovanje kot način sporočanja stvari, ki jih ne morejo izreči (čustvene bolečine, klic na pomoč, erotični impulzi…). Lahko pa je namenjeno nadzoru nad lastnim telesom in samokaznovanju (nadaljevanje vzorcev zlorabe in »magičnim razmišljanjem'' - če se ranim, bodo slabe stvari, ki se jih bojim, preprečene; kaznovanje sebe, ker sem "slaba").
S samopoškodbo je tesno povezan sram. Po samopoškodbi je človeka sram zaradi tega, kar si je naredil in da bi se kaznoval se spet poškoduje. Torej gre za začaran krog. Neredko je samopoškodovalno vedenje povezano tudi z depresivno motnjo.
To motnjo je mogoče psihoterapevtsko zdraviti, v hujših primerih se uporablja tudi kombinacija psihoterapije in zdravil. Čim prej poiščite pomoč in pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV