Mislim, da ni nikogar med nami, ki se ne bi kdaj pa kdaj primerjal z drugimi in ne bi kdaj pa kdaj ob tem tudi doživljal zavist ali pa tisti občutek, da gre drugim vse bolj po maslu, da so lepši, pametnejši, bolj spretni v športu, bolj spretni v odnosih z drugimi in tako naprej in tako naprej. Ti občutki so verjetno še pogostejši v obdobju odraščanja, ko sebe in svoje zmožnosti pravzaprav šele spoznavamo in ko zastavljamo cilje za naprej. Ko nas prihodnost in odraslost močno mika, obenem pa nas je lahko te prihodnosti tudi strah. K občutkom, da nimamo samozavesti, pa verjetno prispeva tudi splošno vzdušje okolja in časa, v katerem živimo, ko stalno dobivamo informacije o tem, kako je treba biti samozavesten, fit, kako "pravi" ljudje vse probleme rešijo z levo roko. Pa to sploh ni res. Vsem se nam kdaj zatika, občasno plezamo čez ovire, se kdaj ustavimo in spotaknemo, potem pa obogateni s temi izkušnjami spet malo bolj napredujemo. Mislim, da lahko zaupaš sebi in se pogumno pohvališ za lastnosti, ki so ti pri sebi všeč in prav tako pogumno si lahko priznaš tudi kakšno napako, ki jo gotovo imaš, kot jih imamo vsi. Tako napako potem, kar je včasih težko, sprejmeš kot del sebe, če je take narave, da se je ne da spreminjati ali pa jo poskušaš postopoma popraviti, če je to mogoče. Če vse na sebi in pri sebi ocenjuješ kot slabo, to preprosto ne more držati in so tvoji kriteriji prestrogi, od sebe zahtevaš, da bi bila popolna, to pa ni mogoče. Prav tako tudi druge ocenjuješ s posebnimi "očali", ki ti jih prikazujejo kot veliko boljše od sebe. Poskušaj biti bolj popustljiva do sebe in svojih "napak" in tudi do drugih in njihovih "odličnosti", tako boš lažje spoznala, da si si z drugimi v marsičem podobna, kar bo olajšalo stike z drugimi, spletlo nova prijateljstva in nova skupna doživetja, ki ti bodo pomagala, da sebe vidiš na nov, bolj zadovoljujoč način. Lep pozdrav.