Spoštovani, Lahko razumem, da je sestrino vedenje moteče za druge člane družine, vendar si bo ta le v primeru, da sama doživlja svoje vedenje kot problematično oziroma doživlja kot problematične posledice svojega ravnanja, najbrž slej kot prej poiskala psihoterapevtsko pomoč . Ker je vaša sestra polnoletna, o kakršnikoli obliki pomoči odloča sama. Ostali družinski člani jo k tej odločitvi lahko le vzpodbudijo ali podprejo, ne morejo pa jo psrejeti namesto nje. Težave, kot jih opisujete pri sestri, pa so neredko v veliki meri povezane tudi z medsebojnimi odnosi znotraj družine, zato bi bilo morda smiselno, da se najprej kot družina odločite za družinsko terapijo. Večkrat že to samo po sebi pomaga izboljšati počutje in delovanje članov družine, zato se njihovo vedenje spremeni tudi v drugih okoljih. Ključno vprašanje je namreč, zakaj se je v vaši sestri nabralo toliko jeze, da je zdaj ne more več obvladovati, morda je jezna prav na družinske člane, pa tega ne zmore ali zna sproti izraziti na sprejemljiv način. Morda bi se vaša sestra lažje vključila v tako obliko, saj bi tako čutila vašo oporo in pomoč, obenem pa bi vsi skupaj imeli priložnost, da se pogovorite o vaših medsebojnih odnosih in težavah ter rešitvah zanje. Če pa družinska terapija ne bi zadostovala, se bi sestra lahko kasneje, kot sem že prej napisala, morda odločila še za individualno psihoterapijo . V vsakem primeru pa bo njena odločitev, ali bo poiskala pomoč, saj je prostovoljna vključitev osnovni predpogoj za psihoterapevtsko obravnavo. Pazite nase,