Spoštovani! Sestra živi v nenehnem strahu pred boleznijo, in to v agresivnem smislu, kajti nenehno išče spremembe na svojem telesu, zvečer se boji prhanja, da ne bi odkrila kakšne povečane bezgavke na telesu, seveda jih čez dan odkrije kar nekaj, vseskozi hodi na preglede k zdravnikom, za katere je mnenja, da nikoli dovolj natančno ne raziščejo simptomov (predvsem so v zadnjem času to povečane bezgavke), njena kartoteka je resnično zajetna, čeprav ni njeno zdravje nikoli zares ogroženo, vendar - kar se mi zdi neverjetno - je nihče ni nikoli napotil k psihologu ali psihiatru, kvečjemu ji celo postrežejo s podatki, kakšni naj bi bili simptomi bolezni, na katere sumi in nato te simptome tudi v resnici zaznava pri sebi ... skratka, stanje postaja nevzdržno, saj ne mine dan, ko ne odkrije smrtne bolezni (zadnja informacija, ki jo je prejela je, da je "resnično konec", če odkrije povečane bezgavke na ključnici in sedaj je njena roka nenehno na tem predelu). Naj pojasnim še, da je sicer izjemno inteligentna oseba, z končano visoko šolo, učiteljica, zategadelj tudi s svojimnastopom pri zdravniku nikakor ne daje vtisa, da bi se v resnici "ne zavedala" resničnosti, kar še otežuje razkritje resničnega ozadja. Ravno tako je v tem letu na porodniški in ima torej več kot dovolj časa za premišljevanje (če bolezen ni izražena pri njej, pa preiskuje simptome svojih dveh hčera), skratka njeno življenje je nenehna skrb, česar se na nek način tudi zaveda, saj je sama sebe označila za hipohondra, vendar ne najde poti iz tega začaranega kroga, zato ponavadi svoje stanje obrne na šalo. Dodati velja tudi, da se razen z menoj o slednjem niti ne pogovarja, kajti vsa naša (številna) družina njene nenehne bolezni označuje kot kaprico in ji nihče v resnici ni pripravljen pomagati v smislu, da naj vendarle poišče pomoč - kar je pred časom že storila (pri privat psij+hologinji, ki ji je postavila diagnozo nenehna zaskrbljenost od odvisnosti, dlje pa nista prišli, saj so se "seanse" končale v relativno kratkem času, po dobrem mesecu, češ da naj bi bilo vse v redu, a ni, ravnonasprotno, njeno stanje je iz dneva v dan slabše. Seveda ne govorim o nagnjenosti k samouničevalnosti, vendar me resno skrbi zanjo in tudi za njena otročka (starejša, ki jih šteje sedem, že sama pri sebi odkriva prve simptome bolezni, pretirano skrbi za svojo mamo, če je z njo vse v redu, kadar ni ob njej, vedno preveri, kaj zaužije, če je odragnskega izvora, če ni škropljeno ...), pri mlajši pa tudi nenehno ugotavlja tresenje z glavico, razvojne motnje, za katere se izkaže, da niso resnične, kar seveda pomeni nenehne sprejeme v bolnišnicah, preglede, takšne in drugačne preiskave ... Verjetno je pomemben podatek tudi, da je sestrin mož nenehno odsoten, službeno ali zaradi lastnih hobijev, vendar vseskozi dajeta videz popolnosti, sestra (česar prej pri njej ni bilo opaziti) pa se nenehno trudi dajati vtis, kako razumevajoča je (tudi če gre mož pred koncem njene nosečnosti za tri tedne v Afriko, kjer se vozi po pesku, pred tem pa je tri mesece (dobesedno) posvečal samo pripravi avtomobila), skratka njej in otrokoma se ne posveča popolnoma nič. V upanju, da sem nanizala dovolj podatkov in mi boste lahko posredovali kakršno koli mnenje ali nasvet, kako naj skušam pomagati, se vam že v naprej najlepše zahvaljujem. S spoštovanjem, Tjaša