Vprašanje
Za šifro bi lepo prosil. Naj bi bila G93.3, Postviral fatigue syndrome. Sindrom kronične utrujenosti pa je po mnenju WHO-ja sinonim ali klinično enak.
Britansko poročilo o SKU omenjam zato, ker so v njem na straneh od 45 do 50 opisane tri terapevtske strategije, ki so "potencialno koristne za zdravljenje bolezni". Poročilo je tudi na internetu (http://www.doh.gov.uk/cmo/cfsmereport/index.htm)Ali je možno da bo do česa takega prišlo tudi v Sloveniji?
Depresija, ki se pojavlja ob sku je kot sem bral, sekundarna depresija. Posledica tega, da izgubiš zdravje, zmožnost, da bi delal, zmanjšati moraš socialne stike, ne moreš več opravljati družinskih in partnerskih obveznosti, močno se zmanjšajo finančni prihodki. Mislim, da bi v takem položaju vsak postal črnogled.
Ker pa je v tem Britanskem poročilu na toliko straneh opisano, kaj se da narediti za osebe, ki imajo sku, sem prepričan, da do takih tragedij ne bi prišlo, če bi bil vzpostavljen nek sistem podpore in terapije.
Glede na to, da je prevalenca te bolezni v ZDA nekako od 100-400 oseb s SKU/100 000 prebivalcev(objavljeno v poročilu na 6.konferenci AACFS-ja), je verjetno tudi v Sloveniji precej bolnikov (tistih z diagnozo in tistih, ki je še nimajo). Kdo je potem odgovoren za uvedbo nekih programov. Je to Infekcijska klinika, je to Klinični center, je to Ministrstvo za zdravje? Kakšna je pot do tega?
Hvala lepa
Odgovor
Spoštovani, najprej glede šifre. Pri nas na kliniki se uporablja šifra R53, kar pomeni slabo počutje in utrujenost. Pojem je bolj splošen od G93.3, ki pomeni kronično utrujenost po virozi ozioma benihbi mialgični encefalomielitis.
Problem kronične utrujenosti mi je poznan prazaprav preko nekja deset bolnikov, ki sem jih vodila in jih, nekatere še vodim. Nimam občutka, da za njih ni bilo poskrbljeno, v okviru možnosti (bolniški stalež, skrajšan delavnik, sprememba delovanega mesta, simptomatsko zdravljenje težav, preiskave za izključitev drugih bolezni) seveda pa se lahko motim. O skrbi za druge bolnike težko sodim. Še najslabše se je pri mojih bolnikih končalo v primerih, ko se je izkazalo, da ne gre za sindrom kronične utrujenosti, ampak za bolnike, pri katerih smo ugotovili druge bolezni. Nisem pristojna presojati, kdo je odgovoren za bolnike z določeno diagnozo (katerokoli) na državni ravni. Uradno so to pravzaprav državne inštitucije, ki se ukvarjajo z javnim zdravjem, vednar iz izkušenj vem, da uradne poti zatajijo, ker niso v neposredem stiku s problemom in se nato v bistvu angažiramo lečeči zdravniki, ki nato sprožimo ustrezne aktivnosti v družbi (podobno velja verjetno tudi za druga področja, ne le za medicino). Veliko lahko, kot lahko sodimo iz izkušenj na področju psihiatrije in bolezni odvisnosti, naredijo tudi tako imenovana združenja uporabnikov, torej samoorganiziranje bolnikov, ki se nato povežejo s stroko, le-ta pa, kadar je potrebno, potem po svojih poteh pritegne inštitucije.
Glede depresije in sekundarne depresije. Kot so me naučili kolegi psihiatri, je potrebno tudi pri sekundarni depresiji ukrepati, kot pri primarni z ustrezno terapijo. Kot primer Vam lahko navedem dobre izkušnje, ki jih imam pri zdravljenju hudo bolnih. Tak bolnik s težavo preboleli bolezen, ki ga je življensko ogrozila. ko Postane končno neodvisen od aparatur, ki so ga vzdrževale pri življenju in bi moral začeti z rehabilitacijo, postane depresiven in rehabilitacija zato slabo napreduje. Antidepresivi so tu lahko v veliko pomoč. Prav tako menim, da so lahko v pomoč nekomu, ki je depresiven zaradi sindroma kronične utrujenosti, ki ga omejuje pri njegovem življenju. Ker se sindroma ne da kar tako odpraviti, mislim, da je smiselno poseči po simptomstskem zdravljenju, v tem priemru z antidepresivi.
Lep pozdrav, Bojana Beović
Preberi še
Prof. dr. Bojana Beović, dr. med.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV