Spoštovani, diagnozo sindroma kronične utrujenosti postavimo tako, da izključimo druge bolezni, ki lahko imele podobne znake in simptome (npr: človek je lahko utrujen pri slabokrvnosti, nizka vročina je lahko posledica skritega vnetja...). Na naši kliniki sorazmerno pogosto obravnavamo take bolnike, saj je eden od znakov lahko nekoliko povišana telesen atmeperatura, naša klinika pa se ukvraja s tako imenovanimi vročinskimi stanji (to ima tudi v nazivu). Sama sem se s sindromom kronične utrujenosti seznanila v prvih letih dela na kliniki (na Klinii sem se zaposlila leta 1986, takrat se je o tem sindromu po svetu precej pisalo). Simptomov bolezni je cel seznam, poleg nesorazmerne utrujenosti še lahko nizka vročina, bolečine po sklepih, mišicah, v prsnem košu, trebuhu, glavobol... Nisem brala natančno prispevka dr. Trampuša v Sobotni prilogi Dela, zato ne vem točno, kaj je napisal in v kakšnem kontekstu. Ne bom trdila, da se v nekaj desetletjih dela Klinike ni zgodilo, da bi kakšen kolega koga komu podtaknil, vede ali nevede. Ljudje, tudi zdravniki, smo taki in drugačni. Da pa bi to kjerkoli, ne samo na naši kliniki, predstavljalo način ravnanja z bolniki, je prijazno povedano nesmisel. Zdravniki v Sloveniji se vsaj po strokovni plati med seboj kar dobro poznamo, zato se hitro razve, kateri med nami dela slabo, je nekolegialen in podobno. Podtikanje v eno smer bi se kaj hitro obrnilo proti nazaj v škodo tistega, ki je s taki načinom obnašanja začel. Čemu, mislite, da služijo taki prispevki, ki smo jih v zadnjem času lahko prebirali v slovenskem časopisju, celo v elitni prilogi Dela? Večjemu zaupanju bolnikov, ki bodo zato lažje sodelovali pri zdravljenju in se bolje pozdravili? Sproščenejšemu odnosu zdravnikov, ki bodo lahko ob bolniku mobilizirali ves svoj strokovni potencial in svoje delo opravili motivirani in po najboljših močeh? Ali morda čemu drugemu? Vzroki za sindrom kronične utrujenosti niso jasni, možne je okužba neposredo, neustrezen odgovor organizma na okužno, neke vrste revmatološko obolenje (kar je podobno prejšnjemu), morda gre za psihogeno pogojeno stanje. S kronično utrujenostjo so povezovali več virusov, vendar nobena povezava ni dokazana. Če gredate s stališča zdravljenja, je povezanost z virusno okužbo pravzaprav bolj akademskega pomena, redkokdaj lahko na virusno okužbo vplivamo s protimikrobnimi zdravili. Morda kdaj v prihodnosti bomo. Preiskavo na EBV izvedemo pri bolnikih z infekcijsko mononukleozo, takrat dokaz povzročitelja potrebujemo tudi zaradi izključitve bolezni krvotvornih organov, ki lahko potekajo sprva podobno. Izvedli bi jo tudi pri bolniku z znaki kronične okužbe z EBV (mononukleozi podobno stanje, ki traja in hudo prizadene nekatere organe). Opravlja se jo pred transplantacijo jeter, včasih pri nejasnih vnetjih osrednjega živčevja in morda še kdaj. Bolnik, ki boleha za CFS, naj bo obravnavan interdisciplinarno. Diagnostiko in morebitno zdravljenje bi lahko vodil tudi družinski zdravnik, v ZDA so to pogosto infektologi, prav tako je v nekaterih evropskih državah, kjer ta profil specializacije obstaja. Tu gre pogosto za tradicijo in razvoj posamezne stroke v določenem okolju v neko smer (v Avstriji se, kot vem, z aidsem ukvrajajo dermatologi). Lep pozdrav, Bojana Beović