Vprašanje
Pozdravljena!
Imam sina, ki je star 29 let. Išče službo že 2 leti in je prijavljen na zavodu. Dokončeval naj bi tudi študij, vsaj tako je zatrjeval obema z možem, da pripravlja diplomsko nalogo. Na sina nisva nikoli pritiskala in sva mu pustila v glavnem proste roke ter mu bila v podporo, kadar je to želel. Zadnjih nekaj mesecev pa sva pri njem opazila, da se zapira pred svojo prejšnjo družbo in tudi pred družino. Kljub pogovorom z njim nisva prišla do razumljivega odgovora. Pred nekaj dnevi pa smo se zopet pogovarjali in tokrat sva malo bolj pritisnila na njega ter končno dobila odgovor, da s študijem še ni pri koncu, da mu manjka še kar nekaj izpitov in da nama že nekaj časa laže o tem. Povedala sva mu, da kljub vsemu to nikakor ni konec sveta in da mu predlagava naj si naredi plan za naprej, pri katerem ga bova podpirala, vendar pa je delo in odločitev, da bo nekaj naredil zase na njem. Oba z možem imava občutek, da bi bilo dobro, da mu priskrbiva tudi strokovno pomoč, kajti po mojem mnenju ima sin prenizko samopodobo in se je znašel v začaranem krogu. Bojiva se da mu zgolj najina podpora in pomoč ne bo dovolj. Lepo prosim za vaš nasvet kam se lahko obrne on, midva ali vsi skupaj po nasvet, pomoč, da se prekine začaran krog v katerega se je ujel. Za vaš nasvet se vam že vnaprej najlepše zahvaljujem.
Lep pozdrav,
zaskrbljena mama
Odgovor
Spoštovani,
Vaše pismo takoj pokaže jedro težav: že to, da ste vi napisali pismo, s katerim skušate reševati problem vašega odraslega sina, kaže na to, da ga ne dojemate kot odraslega, samostojnega človeka, temveč je v vaših očeh še vedno otrok, potreben vaše podpore in pomoči. Pa to že dolgo ni več in vsa vaša podpora in razumevanje za njegove težave pomeni le še nadaljnje vzdrževanje in poglabljanje težav. Namreč, del starševske ljubezni je, poleg sprejemanja otroka in podpore, tudi jasno postavljanje meja in zahtev. Tega pa v vašem odnosu očitno primanjkuje (Na sina nisva nikoli pritiskala in sva mu pustila v glavnem proste roke ter mu bila v podporo, kadar je to želel.). Zato se tudi vašemu sinu ne mudi odrasti in prevzemati odgovornosti, ki so del življenja. Če bi bila na vašem mestu, bi postavila jasen in ne predolg časovni rok (največ nekaj mesecev), do katerega naj dokonča fakulteto ali si poišče službo. Po tem roku pa bi zahtevala, da se odseli in začne sam skrbeti zase. Če vaš sin meni, da ima psihične težave, naj SAM poišče strokovno pomoč pri psihoterapevtu . Tudi to, da sam poišče pomoč, je del odraslosti, saj starši poiščemo zdravniško pomoč za svoje otroke, dokler so majhni, kasneje pa tgo seveda naredijo sami. Z ustreznimi mejami in zahtevami torej podprite njegovo odraslost, saj mu v nasprotnem primeru še naprej sporočate, da je otrok. Otroci pa vendar ne skrbijo sami zase, kaj ne? Premislite in pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV