Spoštovana, Vaša stiska je realna in tudi vaš čustven odziv (strah, zaskrbljenost, žalost) nanjo je razumljiv, pomeni pa akutni odziv na močan stres. Breme, ki je v tem trenutku na vaših ramenih, je za vas težko, morda pretežko. Ne morete prevzeti nase odgovornosti za nastale okoliščine, saj nanje niste imeli nikakršnega vpliva. Povsem človeška je tudi jeza, ki jo ob tem čutite do okoliščin in tudi do svojih staršev, ki jo nato preusmerite tudi v druge (»…ljubosumna sem na ljudi, ki imajo denar…«), pa tudi skrb, strah in nemoč. Smiselno pa bi bilo ločiti, kaj v teh okoliščinah čutite vi in kaj vaši starši, koliko tega strahu, jeze in razočaranja izhaja tudi iz njihovih občutkov. Ne pozabite, da vi lahko storite le toliko, kolikor je v vaši moči in nič več. Tako kot je vaša odgovornost, da staršem pomagate po svojih močeh, je tudi odgovornost vaših staršev, da se za svojo prihodnost potrudijo po svojih najboljših močeh. Če je mama zaradi bolezni res nezaposljiva, bi bilo morda smiselno preveriti, ali je zaradi bolezni upravičena do invalidske upokojitve. Oče si lahko medtem, ko išče službo, skuša poiskati kakršnokoli delo, ki bi prinašalo vsaj nekakšen zaslužek itd. S tem vam želim povedati, da je vsak med nami najprej sam odgovoren za svoje življenje. Kaj pa morebitni vaši bratje ali sestre? Lahko tudi oni kaj pomagajo? Če pa vaši občutki jeze, nemoči, izgube perspektive in strahu trajajo več kot nekaj tednov, bi lahko kazalo na to, da so se morda prevesili v depresivno motnjo . Če torej vztrajajo ali se stopnjujejo, bi vam priporočila, da si poiščete strokovno pomoč – pogovorite se s svojim osebnim zdravnikom, ki vam lahko pr4pdpiše zdravila ali pa vas lahko usmeri k psihoterapevtu in/ali psihiatru. Pazite nase,