Spoštovani! Stara sem 44 let,mati dveh otrok,starih 24 in 18 let.18 letni sin je invalid od rojstva,težka duševna in umska prizadetost,inkontinenčen,ne hodi in je na stopnji 2-letnega otroka.Zadnjih 10 let ga imamo v zavodu,čez vikende in ostale dni pa v domači negi.Že nekaj mesecev opažam,da mi dan ali teden,ki si ga z možem privošćiva med letom,ni dovolj.Ko sem možu predlagala,da bi si privoščila kak prosti vikend,se s tem ni strinjal. Ko je sin v domači negi,se mož 100% posveča njemu,nimava časa zase in vidim,da se počasi odmikam od moža.Vikendi,prazniki so mi postali mora,čutim,da mi moči popuščajo,tudi zdravstveno se mi že pozna.Moževo mnenje je,da je pač tako in da je treba s tem živeti in potrpeti.Ali si res preveč želim,da bi imela kakšen vikend ali še kakšen dan zase??Vseeno bi rada še kam šla,ne samo med tednom in rada bi imela tudi moža še malo zase, ne da se samo posveča najinemu sinu.Hčerka je že odrasla in me razume,vendar je ne želim preveč obremenjevati in si zato želim slišati še eno mnenje. S spoštovanjem, Irena.