Imam 28 let in se že od otroštva bojujem s preveliko težo. V družini imamo genetsko nagnjenost k debelosti (skoraj vse ženske sorodnice mojega očeta so debele). Kot majhen otrok sem bila zelo neješča in slabokrvna. Pri osmih letih sem prebolela hepatitis, zaradi katerega sem imela večmesečno dieto. Po tem obdobju pa so me domači začeli dobesedno pitati in podkupovati s hrano (predvsem sladkarijami in mastno hrano - češ da bom bolj zdrava, če se malo poredim). Vendar so nam stvari ušla iz rok. Popolnoma sem izgubila občutke za razliko med lakoto in sitostjo. Jedla sem iz navadi in to tako dolgo, kot je šlo vame. Začela sem se rediti. V sedmem razredu sem imela že okoli 75 - 80 kg, nakar pa so začeli name pritiskati, naj začnem hujšati. Zaradi teh pritiskov so se mi pojavili hudi konpleksi in občutki manjvrednosti. Prvič sem se lotila hujšanja v drugem letniku srednje šole. Takrat sem začela bruhati. Do danes, torej v dvanajstih letih sem že šestkrat shujšala na normalno težo, vendar, ko začnem normalno jesti, vse kilograme ponovno pridobim, pa še kakšnih deset zraven. Moja teža tako niha med 55 in 110 kg!!! Imam dva otroka, v obeh nosečnostih sem se odpovedala bruhanju. Prvič sem se zredila za 30, drugič za 40 kg. Rada bi se vrnila na normalno težo in jo tudi obdržala, zato iščem strokovno pomoč. V zdravstvenih ustanovah sem se pozanimala, če obstajajo kakšne skupine za pomoč pri hujšanju, vendar so mi povedali, da na Štajerskem takšne skupine ne delujejo. Nudili so mi ambulantno obravnavo pri medicinski sestri, ki bi mi pomagala sestavljati jedilnik in mi svetovala pri rekreaciji. Vendar je to vse skupaj trapasto, saj sama o raznih dietah in gibanju verjetno vem več kot mnogi zdravniki. Potrebujem pa čustveno podporo, razumevanje. Verjetno bi mi bilo v skupini sotrpinov lažje obvladovati svoje težave. Opažam, da ljudje odvisnosti od hrane še zdaleč ne jemljejo resno. Zame je to kronična bolezen, ki se je nikoli ne bom rešila, zato bi rada svoje izkušnje brez sramu in očitanj delila z ostalimi ženskami, ki se soočajo s temi problemi. Moji sterši so vedeli, da sem imela teževe s prehranjevalnimi motnjami, vendar je njihovo stališče, da se z malo dobre volje da stvar odpraviti. Z možem sva skupaj že osem let. Vsakič, ko se odločim za hujšanje, mi je pri tem v veliko podporo, vendar ne ve, da hujšam predvsem na račun bruhanja. Velikokrat sem mu že poskušala to povedati, vendar se nikakor ne morem pripraviti do tega. Mislim, da bi me razumel, vendar me je grozno sram. Potrebujem pomoč preden se pojavijo resne organske bolezni. Na koga naj se obrnem?!?! Obupanka