Pozdravljeni! Ni prvič, da poskušam razložiti situacijo, v kateri se nahajam, vendar ne vem, če bom navedla vse, kar je pomembno, bi pa vseenoprosila za vaše mnenje oz. nasvet: stara sem 24 let, živim s starši in trenutno končujem študij. Imam starejša brata in sestro, ki sta zaradi družinskih razmer prekinila stike z nami. Naše "razmere" najverjetneje niso nič novega, vendar ne vem, kako naj si pomagam. Oče ni fizično nasilen, je pa tip človeka, za katerega pravimo, da bi lahko ubil z besedami. Mati je nemočna, ker se počuti povsem odvisna (materialno) od njega in se boji, da bi ostala brez strehe nad glavo, sama pa je že več kot 30 let zakona gospodinja. Ostala sem jaz. Trudim se, da mi njegovi (strupeni) komentarji iz dneva v dan ne bi prišli do živega, kar mi večinoma uspe, so pa dnevi, ko se mi zaradi tega podre cel svet, ko pomislim na našo družino, ki je več ni. Vem, da imajo mnogi še hujše situacije (zato si ne dovolim, da bi se sama sebi smilila), toda: ali si lahko še kako pomagam, da me strupen značaj človeka, ki bi moral biti oče, a se vede, kot da tekmujem z njim in venomer grozi - še to ni toliko hudo, kot to, da mi onemogoča dokončati šolanja - kako naj se ubranim malodušju in depresiji, v katero včasih zapadem? Zgodi se, da dva, tri dni neprestano jočem in se ne morem "pobrati", solze so pa prav tisto, česar si on želi. Mati je ob vsem tem nemočna,a vem, da tudi ona zelo trpi. Lepa hvala za pomoč.