Spoštovana, Socialno anksioznost (socialno fobijo) prepoznamo po čustveni vznemirjenosti in tesnobnosti ob izpostavljenosti drugim, zaskrbljenost v zvezi s svojo socialno podobo, strahu pred nastopanje ali avtoriteto in podobno. Ljudje s socialno fobijo občutijo močan strah v socialnih interakcijah, že samo misel na druženje, zabave ali nastope jih lahko privedejo v čustveno stisko, tresejo se in se potijo. Lahko se počutijo ujete in osamljene. Mnogo ljudi je strah nastopati v javnosti, spoznavati nove ljudi, jesti ali pisati pred drugimi, se pogovarjati z nadrejenimi, celo uporabljati javna stranišča, bojijo se, da bi napravile napako, da bi se osmešile ali da bi izpadle neumno ali neustrezno. Ta občutek neugodja se lahko stopnjuje daleč preko običajne sramežljivosti, oseba zardeva, se poti, trepeta, ji gre na jok, ima pospešen srčni utrip, lahko pride celo do paničnega napada. Zato se človek s to motnjo začne izogibati socialnim situacijam, ki ga spravljajo v stisko, včasih ta pripelje do delne ali popolne socialne izolacije. Pri iskanju vzrokov za plašnost se je treba osredotočati na mešanico tako bioloških in psiholoških kot okoljskih dejavnikov, ponavadi pa je povezana z nizko samopodobo. Vir zanjo so lahko negativne socialne izkušnje, najpogosteje pa družina, takšna, kjer namesto topline ponuja hlad, v kateri se starši bodisi pretirano zaščitniško ali pa pretirano kritično vedejo. Velikokrat se ta motnja razvije tudi pri tistih, ki so pri starših doživljali nekonsistentno odzivanje – za enako ravnanje so bili lahko pohvaljeni ali pa kaznovani, ali pa so bila pričakovanja staršev prevelika in ob neuspehu pospremljena z jezo in zaničevanjem. Običajno se socialna anksioznost pojavi v srednjih najstniških letih in sčasoma mine. Lahko pa se okrepi ter zelo moti delovanje, napredovanje v poklicu in pridobivanje pozitivnih izkušenj v družbenem okolju. Tej motnji se rada pridruži depresija. Zdravljenje je v večini primerov psihoterapevtsko, kadar pa so simptomi zelo izraziti in močno ovirajo normalno življenje, pa se uporablja kombinacija antidepresivov in psihoterapije. Vrsta psihoterapije je odvisna od posameznikove osebnosti in tega, kakšni vzroki so pripeljali do motnje, končno pa tudi ciljev, ki jih človek želi doseči pri zdravljenju. Najpogosteje se uporabljajo vedenjsko kognitivni, psihodinamsi ali interpersonalni terapevstki pristopi. Pazite nase,