Spoštovani, Socialna izolacija vaše hčerke ter druge težave, ki jih naštevate, lahko kažejo na to, da se morda spopada z depresivnim oziroma anksioznimi simptomi. Razlogov zanje je lahko veliko, prehod v odraslost je za ene mlade ljudi precej težji kot za druge. Pogosto so taki simptomi povezani s težavami z identiteto (kamor sodi tudi prepoznavanje, kaj si želim, kaj me zanima) , s težavami s samoregulacijo (pomanjkanje vztrajnosti, impulzivnost…) ter s težavami v odnosih (socialna izolacija…). V ozadju teh težav je pogosto tudi strah pred samostojnostjo. Za razreševanje takih stisk je zelo dobrodošla pomoč psihoterapevta. Tukaj pa lahko tudi tiči problem vašega medsebojnega odnosa: če hči sama ne zaznava, da z njenim funkcioniranjem nekaj ni v redu, jo boste težko usmerili v iskanje pomoči. Pomaga le odločnost in vztrajnost staršev, saj ste v resnici vi tisti, ki s tem, da ne postavite odločnih meja, pomagate vzdrževati obstoječe stanje. Smiselno bi bilo, da oba starša sedeta s hčerko in ji povesta, da vaju skrbi za njeno počutje in da opažate znake depresivnosti ( depresija ), (socialne) anksioznosti ( socialna fobija ) in da ima težave pri iskanju svoje identitete (interesov) ter v medosebnih odnosih . Povedati pa bi bilo potrebno tudi, da (najbrž) ne bosta v nedogled sprejemala tega, da niti ne študira niti ne dela in da želite, da se izjasni, kaj želi, kaj namerava in v kakšnih rokih. Če tega ne sama zmore ali noče, ji boste morali roke za študij in/ali delo postaviti vi in na njih vztrajati. Na ta način ji boste sporočili, da je na mrtvi točki, s katere se bo morala nekako premakniti. Obenem ji ponudite podporo in pomoč, a le v primeru, da se tudi sama potrudi izkopati iz tega stanja. Ker ji pri premagovanju simptomov psihičnih in čustvenih težav verjetno vi ne boste mogli pomagati (ker niste strokovno usposobljeni za to), jo usmerite na strokovno pomoč pri psihoterapevtu. Na njej pa je, ali bo predlagano pomoč sprejela. Večja verjetnost je, da se bo zanjo odločila, če bo videla, da sta vidva pri svojim mejah in zahtevah odločena vztrajati. Če pa se bo odločila, da si poišče pomoč (in vztrajala v psihoterapiji) , se morate zavedati, da je to zelo dolgotrajen proces, da so spremembe počasne in da človek tudi neredko občasno naredi korake nazaj, da lahko ponovno napreduje. Če pa se ne bo odločila za spremembe, boste morali vi razmisliti, do kdaj boste pripravljeni preživljati odraslega otroka, ki sam ne išče poti v samostojnost. Premislite in se odločite.