Vprašanje
Spoštovani, hči bo letos stara 20 let. Zaključila je šolanje na gimnaziji z mnogimi težavami (sedaj ko gledamo nazja niti niso bile tako velike). Problem je, ker nima cilja za prihodnost. Vpisala se je na študijski program zato da seje, bolj pod pritiskom, vendar ne študira. Ne ve, kaj bi v življenju. Sedaj ko ne študira tudi ne dela, oziroma zelo malo, tako da ne "težimo" preveč. Zelo malo se druži z vrstniki (bolj samo z eno osebo), ne hodi ven...To je intenzivno izkoristila pri 16, 17 letih, sedaj pa nič. Z nami se ne pogovarja, vsaj ne konstruktivno, če želimo pogovor speljati nanjo in njene aktivnosti gre kaj hitro v sobo. Zelo me skrbi. Ne skrbi me študij, skrbi me njena izolacija. Ker nas staršev noče poslušati bi jo rada napotila na kakšen pogovor drugam, vendar kako naj to naredim. Seveda ne bo šla. Ima še mlajšega brata, ki je mnogo bolj odprt. V naprej hvala za odgovor.
Odgovor
Spoštovani, Socialna izolacija vaše hčerke ter druge težave, ki jih naštevate, lahko kažejo na to, da se morda spopada z depresivnim oziroma anksioznimi simptomi. Razlogov zanje je lahko veliko, prehod v odraslost je za ene mlade ljudi precej težji kot za druge. Pogosto so taki simptomi povezani s težavami z identiteto (kamor sodi tudi prepoznavanje, kaj si želim, kaj me zanima) , s težavami s samoregulacijo (pomanjkanje vztrajnosti, impulzivnost…) ter s težavami v odnosih (socialna izolacija…). V ozadju teh težav je pogosto tudi strah pred samostojnostjo. Za razreševanje takih stisk je zelo dobrodošla pomoč psihoterapevta. Tukaj pa lahko tudi tiči problem vašega medsebojnega odnosa: če hči sama ne zaznava, da z njenim funkcioniranjem nekaj ni v redu, jo boste težko usmerili v iskanje pomoči. Pomaga le odločnost in vztrajnost staršev, saj ste v resnici vi tisti, ki s tem, da ne postavite odločnih meja, pomagate vzdrževati obstoječe stanje. Smiselno bi bilo, da oba starša sedeta s hčerko in ji povesta, da vaju skrbi za njeno počutje in da opažate znake depresivnosti ( depresija ), (socialne) anksioznosti ( socialna fobija ) in da ima težave pri iskanju svoje identitete (interesov) ter v medosebnih odnosih . Povedati pa bi bilo potrebno tudi, da (najbrž) ne bosta v nedogled sprejemala tega, da niti ne študira niti ne dela in da želite, da se izjasni, kaj želi, kaj namerava in v kakšnih rokih. Če tega ne sama zmore ali noče, ji boste morali roke za študij in/ali delo postaviti vi in na njih vztrajati. Na ta način ji boste sporočili, da je na mrtvi točki, s katere se bo morala nekako premakniti. Obenem ji ponudite podporo in pomoč, a le v primeru, da se tudi sama potrudi izkopati iz tega stanja. Ker ji pri premagovanju simptomov psihičnih in čustvenih težav verjetno vi ne boste mogli pomagati (ker niste strokovno usposobljeni za to), jo usmerite na strokovno pomoč pri psihoterapevtu. Na njej pa je, ali bo predlagano pomoč sprejela. Večja verjetnost je, da se bo zanjo odločila, če bo videla, da sta vidva pri svojim mejah in zahtevah odločena vztrajati. Če pa se bo odločila, da si poišče pomoč (in vztrajala v psihoterapiji) , se morate zavedati, da je to zelo dolgotrajen proces, da so spremembe počasne in da človek tudi neredko občasno naredi korake nazaj, da lahko ponovno napreduje. Če pa se ne bo odločila za spremembe, boste morali vi razmisliti, do kdaj boste pripravljeni preživljati odraslega otroka, ki sam ne išče poti v samostojnost. Premislite in se odločite.
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV