Vzpodbudno je to, da se spanje postopoma vse bolj ureja, da torej sin ni obstal na neki točki, ampak da v zrelosti postopoma napreduje. V primerjavi s tem, da se je zbujal vsako uro do tretjega leta starosti, je njegov sedanji "sistem" spanja velik napredek. Mejo med tem, kdaj otrok še ne zmore nadaljnjega razvojnega koraka in kdaj gre za razvajenost, je včasih težko postaviti. Vendar gre pri spanju in uspavanju dejansko večinoma za težko poslavljanje, strah pred izgubo bližine, v starosti vašega sina tudi za željo ne le biti pri starših, temveč tudi med staršema. Menim, da bo postopoma vse bolj sposoben tudi prenašati te razvojne strahove in jih premagovati. Pomagate mu lahko tudi tako, da mu ponudite bližino, toplino in pomiritev pred spanjem, vendar na nekoliko zrelejši stopnji. To pomeni, da ga ne pustite povsem samega, ampak da mu preberete ali pripovedujete pravljice ali zgodbe pred spanjem, ali kaj zapojete, namesto da ležete k njemu. Po pravljici ali podobnem posedite pri njem, ga malo pobožajte ali primite za rokico, a ne lezite. Pri tem se izmenjujta z dečkovim očkom. Postopoma bo osvojil nov, nekoliko zrelejši način uspavanja in potem kasneje še naslednje korake do povsem samostojnega spanja. Pri tem pa je tudi za starejše otroke umirjen pogovor z enim od staršev pred spanjem lahko še dolgo prijeten zaključek dneva in uvod v miren krepčilen spanec. Lep pozdrav.