Psihično počutje po splavu je odvisno od vrste dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši: razlog za odločitev, vzgoja, podpora ali odsotnost podpore okolja, starost, pa tudi socialno in finančno stanje, ki lahko vplivata na odločitev za splav. Najpogostejša občutka sta ponavadi obžalovanje in občutek olajšanja. Odnos okolja do splava je pogosto večji krivec za slabo počutje po splavu kot sam splav. Okolje namreč vceplja, da bi morala ženska čutiti krivdo, (slabo vest), trpljenje in celo sram, ne sprejema pa, da je splav za žensko lahko tudi olajšanje. Obžalovanja ne gre zamenjevati z občutkom krivde, saj v njem prevladuje žalost, žalovanje za izgubljenim, ki se sčasoma zaključi. Ne glede na razloge je splav zagotovo zelo težka odločitev. Večina žensk pa vendarle doživlja večjo stisko med samim odločanjem kot po opravljenem splavu. Izjema so lahko močno verne ženske ali tiste, ki se tudi sicer ob odločitvah soočajo z močno ambivalentnimi (mešanimi) občutki. Pazite nase,