Spoštovani! Zelo cenim vaše odgovore in preberem vse, vendar podobnega primera nisem zasledila. Stara sem 50 let in sem se pred 2 letoma, končno ločila od moža. Skupaj sva živela 27 let, od tega je po 15 letih nehal piti in v bistu so se takrat začeli problemi. Nisem se več mogla ukvarjati z njegovimi problemi, ampak sem bila prisiljena začeti s sabo. Imam dve hčerki 27 in 17 let.Mož nikoli ni "držal" z mano, tako tudi pri vzgoji otrok ne. Nikoli ni držal z mano, vse je delal kontra. Bil je zelo pasiven, vse je prepuščal meni. Hčeri sem vzgajala v bistvu sama, vendar sem v njunih očeh bila vedno jaz najbolj moteči človek, ker sem želela, da živita normalno in delavno,ter imata neki red. Ker sta imeli očetov vzgled, da se doma nič ne dela, so se hitro vsi trije obrnili proti meni. 24 ur sem jim bila gospodinja, čistilka.. poleg svoje službe seveda, nič ni šlo ne zlepa in ne zgrda in vsake toliko mi je počil film in sem se drla, kot nora...Ker sem se zavedala, velikih problemov v družini sem bivšemu možu predlagala, da greva na neko terapijo, oz vsi skupaj. On pa mi je vedno odgovoril, da on nima nobenih problemov, če jih imam jaz, pa je to moj problem. Sedem let sem obiskovala psihoterapevtsko skupino, ki mi je pomagala pridobiti samozavest in premagati strahove. Vsa leta mi ni dovolil, da grem delat vozniški izpit, po nekaj letih psihoterapije pa sem se opogumila in izpit naredila in se odselila. Hčeri sta ostali v hiši pri njem. Sami sta se tako odločili, jaz sem hotela, da bi vsaj mlajša hčerka šla z mano. Enkrat je rekla, ko sem izjavila, da bom šla na socialo po pomoč, da če bom kaj komplicirala in bo mogla na silo k meni, da mi bo požgala hišo. Pozneje je rekla, da se je hecala. Odšla sem samo s svojimi osebnimi stvarmi in starim avtom. Ne bom se tožila in prepirala, za nekaj, kar mi v bistvu pripada, ker nimam energije za to in nisem za materialne dobrine. Pomemben mi je samo mir. Vse bi bilo v redu, vendar me skrbita hčerki. Takrat, ko sem odhajala sem ju povabila zraven. Moram priznati, da me je pravzaprav sram, da sta taki,leni in odvisni od drugih, zahtevata samo denar in nič ne delata, mlajša je še vedno v 1. letniku, starejša dela preko študenta in je pustila že drugi faks. Ko pridem k njima, mi je grozno, ker živita v taki nesnagi, da mi je slabo. Mene za njiju ni, razen, ko sta v težavah, takrat pa se obrneta vedno name in jaz sem vedno na razpolago. Nikoli nisem svojima hčerkama želela nič slabega. Krivim sebe, da se je tako izteklo s hčerkama.Neizmerno ju imam rada, nekje čutim, da je pomembno, da začneta prevzemati odgovornost za sebe in svoja dejanja...vendar mene tako boli in ne vem, kako naj se jima pametno približam. Primer, starejši sem meseca maja rekla naj pokaže indeks, ker ji drugače ne bom več dajala denarja(od decembra ne hodi na faks) in se z mano ne pogovarja več, razen, ko ima probleme. Res ne vem več kako in kaj naj naredim. Najhujše je namreč čakati..Najlepša hvala, da sem se lahko izpovedala!In HVALA za odgovor.