Spoštovani! Imam več 'problemov', o katerih bi se rada pozanimala. Stara sem 15 let in se zanimam za psihologijo. Iz radovednosti sem brala o raznih duševnih motnjah, kot so bipolarnost, pasivno agresivna motnja, socialna fobija, itd. Radovednost se je kmalu spremenila v temo. Ugotovila sem, da se z dostimi, če ne z večino simptomov ujemam. Kot primer, pri bipolarni motnji; hitro menjavanje razpoloženj, (v trenutkih zelo zgovorna, vesela, brezskrbna, ideje kar letijo od mene, čez par minut ali ur pa obratno; apatična, nejevoljna, utrujena, zoprna, 'arogantna', zadirčna, ne morem se skoncentrirati, itd. in sicer brez razloga). Sem zelo nasilne in grobe narave (v tem pomenu, da se rada 'znašam' na druge – nisem pretepač ali podobno – vendar imam rada nasilje), moja samozavest nima težav, torej tu zajec ne moli tace. To so opazili tudi moji vrstniki in družina. Prav tako mi doma pravijo, da sem 'shizofrenik', ker se ob trenutkih obnašam normalno, spet drugič pa čisto brez-čustveno ('blank expression', nezanimanje, ignoriranje). Sama se tega ne zavedam. Sem bolj tihe narave; rada preživljam čas sama, brez kakršnekoli družbe. Doma sem najraje izolirana od sveta. Ne rada hodim v javnost, v skupinah ljudi (več kot 3) se počutim izredno nelagodno. Doma NIMAMO nikakršnih težav (nasilje, alkohol, itd.), naši odnosi so odprti in pozitivni. Izbruhi jeze so tudi pogosti (če se razjezim, brez pomisleka prevrnem kako stvar, zlomim, brcnem, itd. Pozneje mi je vedno žal.) Tudi opazila sem, kar zna biti malce čudno, da izjemno rada 'uničujem' reči; lomim svinčnike, režem reči s škarjami, trgam papir, skratka, več škode kot dobrega. Še neka reč, ki se morda sliši čudno je to, da se rada pogovarjam sama s sabo (argumentiram razne dogodke, v mislih si izmislim dve ali več osebi in se 'vživim' vanje). Bistvo ni v tem, da pretiravam zaradi tega, ker sem brala o teh rečeh. Takšno obnašanje opažajo vsi domači, pa tudi v šoli ne dvomim, da me imajo za hladnokrvno. Zanima me, če je obisk psihiatra dobra ideja? Lep pozdrav.