Pozdravljeni! Stara sem 23 let (kmalu bom 24), junija sem uspešno diplomirala, delam že 1 leto v podjetju, kjer me bodo v prihajajočem mesecu tudi zaposlili, sem zdrava, z družino sem v odličnih odnosih, prav tako s prijatelji in sodelavci. Vse v življenju mi teče tako kot si želim in za kar sem se in se sama tudi trudim. S fantom sva bila 6 let v resni zvezi in srečno zaljubljena, ustvarjena drug za drugega. Ne bom rekla, da se nikoli nisva skregala, ampak to so bili prepirčki, ki jih imamo vsi ljudje. Načrtovala sva tudi že skupno življenje, selitev na svoje sva imela v mislih za prihodnje leto, ko on zaključi magisterij. Je tudi profesionalni športnik, zato sem se kar hitro morala privaditi in prilagoditi predvsem njegovim obveznostim, z njegovimi starši sem ga hodila tudi spodbujat na vsako njegovo tekmo. Pred pol leta je začel opravljati pripravništvo v zdravstvu, zdaj se pripravlja na interni izpit, novembra ga čaka še strokovni izpit. Zraven piše magisterij, hodi v službo in trenira vsak dan, proste ima le nedelje. Prostega košarke ga imam le en mesec na leto- poleti in seveda takrat hočem izkoristiti čas z njim kolikor se le da. On tudi. Ne bom pa rekla, da se nikoli nisva zaradi tega prepirala. Sva se velikokrat. Vse najino življenje, vsi najini načrti, vse počitnice, prijateljska druženja...vse je na drugem mestu, saj je najprej vprašanje kako bo s treningi, tekmami... Pred enim mesecem sva se nazadnje skregala glede tega, saj imam občutek, da jaz veliko več vložim v to kdaj se bova videla, kako, koliko časa imava čas itd. In od takrat je nenehno slabe volje... Mislila sem da ga bo minilo, vendar ga ni. Zadnji mesec se sva se tudi videla zelo malo, saj jaz delam v taki službi, kjer je 1 mesec na leto tako pestro, da nimam enega dneva fraj, praktično hodim domov le spat. Tako nisva imela veliko časa za pogovor in druženje. On je postal zamorjen, na treninge se mu več ne ljubi, v službo hodi z muko, niti od domačih noče nobenega videti, nima veselja, da bi prišel k meni... Pred enim tednom me je šokiral s tem, da razmišlja, če sva sploh za skupaj in da on ni srečen in da se ne vidi več z mano. Rekla sem mu naj si vzame čas, saj mislim da je preobremenjen in ne razmišlja realno, naj počaka da se vse vrne v normalne tire in da če se imava rada, da bova vse rešila. On pravi, da me ima enako rad, vendar da mu je vse prišlo čez glavo in ne vidi smisla da bi niti poskusila rešiti težave, da ga pri meni motijo tudi tiste malenkosti, ki ga prej niso... Jaz se s tem ne morem sprijazniti, saj mislim, da 6 let se ne da kar tako pustiti za sabo, sploh če je ljubezen še prisotna. Ponudila sem mu tudi, da greva k kakšnemu strokovnjaku na posvet, saj mislim, da je zapadel v nekakšno depresijo, saj pravi da ne vidi nobene svetle točke v dnevu in da je še najbolj srečen ko spi. On za svetovanje noče niti slišati, jaz pa ne vem več kako naj pomagam njemu in najini zvezi, saj ga ljubim. In ne morem razumeti, da sva še pred 2 meseci iskala stanovanje, bila na morju in je bilo vse odlično, kako bi se lahko zdaj vse tako na hitro zaključilo. Kaj mislite vi? Kako lahko pomagam njemu, nama, sebi? Mislite, da je za najino razmerje še kakšna možnost? Lepo prosim za odgovor in že vnaprej najlepša hvala.