Spoštovani! Zahvaljujem se Vam za iskreno pismo. Pišete o sramežljivosti, ki Vas ovira,da si ne upate bolj pogumno in neobremenjeno navezovati stike z nasprotnim spolom, konkretno povedati kateri, da Vam je všeč. Čustva, ki jih čutite, si tudi ne upate razkriti, dolgo jih zadržujete v sebi, poleg tega pa imate izkušnjo, da Vam tista, za katero ste se ogreli in ji končno priznali, ni vračala čustev oziroma Vas je zavrnila. Vnaprejšnjo pričakovanje nadaljnjih zavrnitev, in preveliko poudarjanje lastne sramežljivosti pa bosta imata za posledico, da ne boste »tvegali« in tako ne boste pridobivali novih izkušenj, ki bi lahko bile tudi pozitivne. Čer torej ostanete na istem, boste utrdili napačna stališča o sebi in svetu – dekletih – okoli Vas. Poskusite gledati na projekt iskanja bodoče simpatije kot na novo učenje, kjer je človek na začetku še negotov, kasneje pa si upa več in posledično se tudi sramežljivost zmanjšuje.. Napisali ste tudi nekaj pomembnih negativnih dogodkov iz Vaše preteklosti, ki so prav gotovo vplivali na negativno doživljanje sebe in samo-vrednotenje ter samospoštovanje. Izguba očeta v zgodnji mladosti je prav gotovo pomembna, saj niste imeli moške figure, po kateri bi lahko posneli vedenje na primer do nasprotnega spola. Kljub temu ste še mladi in narobe bi bilo, da bi si z lastno pretirano samokritiko »zaprli« vrata pred prihodnostjo. Verjemite mi, da se s takimi težavami ne spopadate sami, ampak veliko mladih Vaše starosti. Občutek, da se niste čutili vrednega biti ljubljeni, seveda ni prijeten – taki občutki imajo korenine v osnovni družini in v odnosih v njej. Ker niste ničesar napisali o drugih pomembnih družinskih članih, težko svetujem kaj več. Vsekakor potrebujete pomoč, da se psihološko »okrepite« in postanete bolj gotovi vase, bolj samozavestni in da tudi sebe vzljubite! Srečno!