Vprašanje
Pozdravljeni Prosila bi vas da mi pomagate poiskati pot za hčerko. Težave so se začele po porodu ko je otrok moje hčere začel jesti vso hrano. Otrok odklanja hrano in to hčerko spravlja v bes. Otrok je tudi zelo živahen. Hčera ima pogoste izbruhe jeze, vse po vrsti nas nadere in po njenem nihče nima prav v ničem razen nje. Otroku ne smemo ponuditi nič takega kot je smoki, keks, sok ali podobno. Po njenem vsi kvarimo otroka. Najhujše je to da vse kaj nam očita pove tako da kriči. Smo jo že svetovali naj gre k zdravniku po pomoč ampak ne želi niti slišati za to. Bojim se tudi da jo bo partner zapustil ker vidim da se je zelo spremenil iz veseljaka v zaskrbljenega človeka. Hčerka je že kot otrok imela izbruhe le da so bili zelo redki zdaj pa se stopnjuje. Vidim da je vsak dan bolj nesrečna in zadirčna. Nihče od nas ne ve kako ji naj pomaga da pride iz tega, tudi za otroka se bojimo da bo imel kakšne posledice zaradi takega obnašanja. Ali mi lahko svetujeta kam se naj obrnemo in kako naj hčerko prepričamo da poišče pomoč.
Odgovor
Spoštovani, Lahko razumem vašo zaskrbljenost, lahko pa razumem tudi hčerkino stisko in jezo. Vsaka mama si želi biti dovolj dobra, zato poskuša otroku ponuditi tisto, za kar meni, da je zanj najbolje. Pomanjkanje izkušenj ali pa pretirana zaskrbljenost v procesu uglaševanja na otroka ob običajnih težavah ( npr. navajanje na nove okuse) včasih lahko pripelje do (pre)velike tesnobe, ki se lahko nakopičena kaže kot jeza. Izbruhi so torej lahko le posledica negotovosti in stiske, včasih pa tudi občutka, da okolica ne upošteva meja, ki jih postavlja mlada mama. Babice skušajo biti v pomoč in ravnajo po svojih izkušnjah in presoji. Pri tem pa nehote pogosto povečujejo stisko mladih mam in prestopajo meje, ki jih te postavljajo. Verjamem, da menite, da kakšen keks ali smoki otroku ne bo škodil, vaša hči pa meni drugače. In tu je očitno seme konflikta med vama. Če ji želite res pomagati, skušajte spoštovati in upoštevati meje , ki jih hči postavlja, tudi pri otrokovi hrani. Upoštevajte jo, svoje znanje in izkušnje pa ji lahko posredujete takrat, ko vaš vpraša za nasvet. Tako bo zagotovo manj povodov za konflikte in izbruhe in za vašo hči boste vi tako vir pomirjanja in opore, kar se bo zagotovo odrazilo tudi na njenem razpoloženju. Tudi če bi šlo pri vaši hčerki za depresivno ali anksiozno reakcijo ali motnjo, ji bo najbolj pomagal občutek, da jo ostali družinski člani razumete in podpirate. V nasprotnem primeru bo njena stiska in tudi jeza na vas vse večja, kar lahko pripelje do vse večjega odtujevanja in oddaljevanja med vami, česar pa si najbrž nihče med vami ne želi. Poskusite torej biti bolj strpna in pomirjujoča babica, ki svoje mnenje dobronamerno ohranja zase in skuša razumeti tudi razlike v pogledih na ravnanje z otrokom med vama s hčerko. O razlikah v pogledih se najprej mirno pogovorita in se skupaj dogovorita za enoten način ravnanja z otrokom (pri čemer ima prednost mamin pogled pred babičinim) , ki ga potem tudi upoštevajte. Če pa bi se hčerkini izbruhi navzlic vašemu spremenjenemu vedenju stopnjevali, hčerki (mirno in brez očitkov!) svetujte, da se o svojih stiskah lahko pogovori tudi s svojim osebnim zdravnikom ali s psihologom. Lep pozdrav,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV