Spoštovani, Razumem vašo potrebo, da bi svojemu sinu zagotovili ustrezne okoliščine za osebnostni in čustven razvoj. Vsekakor je za otroka nujna osnova varen odnos z mamo. Varen odnos pa poleg ljubezni, prejemanja, podpore in razumevanja pomeni tudi, glede na njegove zmožnosti, ustrezne meje in zahteve, ki jih sicer otrok doživi kot frustracije, a mu pomagajo graditi načine, kako se socialno sprejemljivo soočati s težavami in realnimi omejitvami. Varen odnos podpira tudi samostojnost, ki pomeni proces čustvenega osamosvajanja iz prvotne zlitosti z materjo. Če ta dvojen proces varna povezanost in osamosvajanje iz nje poteka ustrezno , potem se kmalu po drugem letu začne pri otroku prebujati zanimanje za vrstnike. Čeprav mu oddaljevanje od matere budi tesnobo in stisko, mu radovednost in želja po stikih z vrstniki omogočata to tesnobo prebroditi in se podati v svet – graditi in raziskovati še druge odnose in navezanosti. Stik z vrstniki je ena od pomembnih otrokovih razvojnih potreb. Način, kako te stike gradi in ohranja – tudi tako, da način zadovoljevanja svojih potreb uskladi z drugimi (se jim ne odpove, a jih tudi ne zadovoljuje samovoljno), pa je tisto, čemur pravimo socializacija. Ta ni mogoča samo v stiku z odraslimi. Če proces čustvenega zorenja in osamosvajanja poteka dobro, potem otrok v drugem letu zmore prenesti vključitev v vrtec, po drugem letu pa je želja po vrstnikih ponavadi že tako velika, da vključevanje med vrstnike steče brez hujših in trajnejših odporov in stresa. Drži pa, da daljša ločitev otroka od mame pred prvim letom lahko sproži zastoj v tem procesu in oteži dokončno odraščanje, kar se lahko pokaže tudi tako, da »velika večina še pri 30-ih letih ali več ostaja doma, morda tudi zato, da bi na nek način nadoknadila tisto, kar jim je bilo "vzeto" (tudi na račun vrtcev) v ranem otroštvu.« Ampak, današnji tridesetletniki so odhajali v jasli stari 7 mesecev, kar je res pomenilo mnogo prezgodnjo ločitev, ki jo na nek način še vedno skušajo nadoknaditi, kot ste sami ustrezno ugotovili. Vendar pa tudi zamujanje razvojnih faz prinaša enako škodo kot njihovo prehitevanje. Če otroci ne začnejo graditi povezav z vrstniki (in se naučijo sobivati v vrstniški skupini), v predšolskem obdobju, jih to čaka najkasneje ob vstopu v šolo, kjer pa otroci, ki tega procesa niso speljali v ustreznem obdobju (v tretjem, četrtem letu), mnogo trše kot vrstniki trčijo ob realnost vrstniških odnosov, kjer se je potrebno prilagajati in kjer je potrebno upoštevati tudi druge in njihove potrebe. Izkušnje kažejo, da imajo otroci, ki se šele z vstopom v šolo srečujejo s temi nalogami, ponavadi več težav kot tisti, ki to izkušnjo pridobijo pred šolo. Pogostejši so konflikti z vrstniki, pogosteje so zavračani, ker nimajo izkušenj, kako se usklajevati z drugimi otroci (kar je precej drugače kot z odraslimi). Pogosteje so taki otroci osamljeni, manj se zmorejo ustrezno uveljavljati in postaviti zase. Ni sicer nujno, je pa pogosteje. Da povzamem: optimalen čas za vključitev med vrstnike je za večino otrok med drugim in četrtim letom. Stiska, s katero se srečuje vaš sin, se imenuje separacijska (ločitvena stiska) in njena intenziteta kaže, da morda malce zaostaja v svojem čustvenem zorenju. Vsi jo občutijo, ko se ločujejo od mame, a tako intenzivna, kot jo kaže vaš sin (postal je zelo občutljiv, jokav in hkrati trmast, agresiven), je bolj značilna za enoletne kot otroke kot za tiste v četrtem letu. Razumem pa tudi vašo stisko ob tem, ko se vas sin oklepa in joče, ko ga pustite v vrtcu. Predlagam vam, da si vzamete več časa za postopno uvajanje, tako kot jer v navadi pri mlajših otrocih. Začnite s krajšimi ločitvami, ki jih postopoma podaljšujete. Pomembno je, da se brezpogojno v tem času držite dogovora, kdaj pridete po njega (po malici, po kosilu…). Otrok še ne pozna ure, pozna pa dogodke, na katere se lahko opre. Tako vam bo zaupal, da ga ne zapuščate dokončno in se bo lažje pomiril in se začel zanimati tudi za vrstnike. Pretehtajte torej prednosti in pomanjkljivosti domačega varstva in stika z vrstniki, ki ga omogoči vrtec. Idealne rešitve ni, saj je način življenja danes tak, da otroci samo v organiziranih okoljih (vrtec, interesne dejavnosti…) prihajajo v stik z več vrstniki, ker manjših otrok skorajda ni več videti izven doma (na dvoriščih, igriščih). Zato izven tega otroci skorajda nimajo možnosti, da bi razvili socialne spretnosti, ki jih bodo nujno potrebovali od vstopa v šolo pa vse do konca življenja. Pazite nase,