Vprašanje
Spoštovani,
na Vas se obračam, ker več ne vem, kaj je prav in
kaj ne. S septembrom smo vpisali našega 3 in pol
letnika v vrtec. Do tedaj je bil doma, skupaj z 1-
letno sestrico. Z možem sva se res veliko ukvarjala
z njim (brali smo knjige, tudi take poučne, ker ga je
vse zelo zanimalo, ustvarjali, peli, igrali na razne
inštrumente, ter hodili na igrišča, igralnice, ter
občasno v knjižnico, gledališče ipd.), predvsem pa
sva ga vseskozi spodbujala pri njegovi
samostojnosti. Zato se je tudi od samega začetka
upiral že sami misli na vrtec. Tudi z možem sva
prepričana, da dve vzgojiteljici oz. vzgojiteljica in
pomočnica na 20 otrok v vrtcu zagotovo ne moreta
dati otroku tistega, kar mu lahko dajo starši zlasti
tja do šole. In kar je hkrati popotnica za otrokovo
nadaljnje življenje.
Moti me, kako okolica, dostikrat zlonamerno,
pritiska na naju, češ, da se otrok v vrtcu socializira.
In ko jih vprašam, kaj je zanje "socializacija", mi
odgovorijo, da pač to, kako se bo otrok znašel
kasneje v življenju in vklopil v družbo. Sama pa
sem mnenja, da so za otrokovo "socializacijo"
pomembna predvsem zadovoljenost njegovih
čustvenih potreb ter občutek varnosti. Konec
koncev, če smo iskreni, včasih, ko še ni bilo vrtcev,
so se otroci tudi hitreje osamosvojili in lažje šli v
svet, kot pa današnja mladina, od katere velika
večina še pri 30-ih letih ali več ostaja doma, morda
tudi zato, da bi na nek način nadoknadila tisto, kar
jim je bilo "vzeto" (tudi na račun vrtcev) v ranem
otroštvu.
Da ne bo pomote, ne želim sedaj do konca
"popljuvati" te oblike varstva, vendar me resnično
moti, kako večina staršev danes želi narediti iz
svojih otrok dobesedno robote, kot da so bitja,
brez kakršnih koli čustev in občutkov.
Da ne bom predolga... Skratka, ob številnih
nasvetih, kako je vrtec daleč najboljši za otrokovo
vzgojo, rast in socializacijo in kako "nazadujemo"
otroka, s tem ko ga nismo vključili v vrtec že prej in
ga s tem prikrajšali za igro z otroki, smo ga, kot že
omenjeno, letos vpisali v vrtec. Vendar pa ga
zjutraj nikakor ne moremo spraviti tja, saj sta jok
in trganje na dnevnem redu. Poskusila sva ga že
tudi v tem joku pač odpeljati tja, in ja, saj se je
potem, ko sva odšla umiril, ker se je pač moral,
vendar pa je bilo potem obnašanje kasneje doma
v totalnem nasprotju s tistim prej (postal je zelo
občutljiv, jokav in hkrati trmast, agresiven). Zanima
me, do katere mere je vredno in varno otroka
"siliti", da ne bi imel potem kasneje kakršnih koli
posledic ali morebitnih čustvenih travm? In kako
naj otroka zjutraj pripravimo, da gre v vrtec? Veliko
se o tem pogovarjamo, a nič ne pomaga. Naj ga
torej na silo "odvlečemo" tja in prezremo njegove
občutke? Naj torej obvelja pregovor, da "kar te ne
ubije, te naredi močnejšega"?
Že v naprej hvala za odgovor!
Odgovor
Spoštovani,
Razumem vašo potrebo, da bi svojemu sinu zagotovili ustrezne okoliščine za osebnostni in čustven razvoj. Vsekakor je za otroka nujna osnova varen odnos z mamo. Varen odnos pa poleg ljubezni, prejemanja, podpore in razumevanja pomeni tudi, glede na njegove zmožnosti, ustrezne meje in zahteve, ki jih sicer otrok doživi kot frustracije, a mu pomagajo graditi načine, kako se socialno sprejemljivo soočati s težavami in realnimi omejitvami. Varen odnos podpira tudi samostojnost, ki pomeni proces čustvenega osamosvajanja iz prvotne zlitosti z materjo. Če ta dvojen proces varna povezanost in osamosvajanje iz nje poteka ustrezno , potem se kmalu po drugem letu začne pri otroku prebujati zanimanje za vrstnike. Čeprav mu oddaljevanje od matere budi tesnobo in stisko, mu radovednost in želja po stikih z vrstniki omogočata to tesnobo prebroditi in se podati v svet – graditi in raziskovati še druge odnose in navezanosti. Stik z vrstniki je ena od pomembnih otrokovih razvojnih potreb. Način, kako te stike gradi in ohranja – tudi tako, da način zadovoljevanja svojih potreb uskladi z drugimi (se jim ne odpove, a jih tudi ne zadovoljuje samovoljno), pa je tisto, čemur pravimo socializacija. Ta ni mogoča samo v stiku z odraslimi.
Če proces čustvenega zorenja in osamosvajanja poteka dobro, potem otrok v drugem letu zmore prenesti vključitev v vrtec, po drugem letu pa je želja po vrstnikih ponavadi že tako velika, da vključevanje med vrstnike steče brez hujših in trajnejših odporov in stresa. Drži pa, da daljša ločitev otroka od mame pred prvim letom lahko sproži zastoj v tem procesu in oteži dokončno odraščanje, kar se lahko pokaže tudi tako, da »velika večina še pri 30-ih letih ali več ostaja doma, morda tudi zato, da bi na nek način nadoknadila tisto, kar jim je bilo "vzeto" (tudi na račun vrtcev) v ranem otroštvu.« Ampak, današnji tridesetletniki so odhajali v jasli stari 7 mesecev, kar je res pomenilo mnogo prezgodnjo ločitev, ki jo na nek način še vedno skušajo nadoknaditi, kot ste sami ustrezno ugotovili.
Vendar pa tudi zamujanje razvojnih faz prinaša enako škodo kot njihovo prehitevanje. Če otroci ne začnejo graditi povezav z vrstniki (in se naučijo sobivati v vrstniški skupini), v predšolskem obdobju, jih to čaka najkasneje ob vstopu v šolo, kjer pa otroci, ki tega procesa niso speljali v ustreznem obdobju (v tretjem, četrtem letu), mnogo trše kot vrstniki trčijo ob realnost vrstniških odnosov, kjer se je potrebno prilagajati in kjer je potrebno upoštevati tudi druge in njihove potrebe. Izkušnje kažejo, da imajo otroci, ki se šele z vstopom v šolo srečujejo s temi nalogami, ponavadi več težav kot tisti, ki to izkušnjo pridobijo pred šolo. Pogostejši so konflikti z vrstniki, pogosteje so zavračani, ker nimajo izkušenj, kako se usklajevati z drugimi otroci (kar je precej drugače kot z odraslimi). Pogosteje so taki otroci osamljeni, manj se zmorejo ustrezno uveljavljati in postaviti zase. Ni sicer nujno, je pa pogosteje.
Da povzamem: optimalen čas za vključitev med vrstnike je za večino otrok med drugim in četrtim letom. Stiska, s katero se srečuje vaš sin, se imenuje separacijska (ločitvena stiska) in njena intenziteta kaže, da morda malce zaostaja v svojem čustvenem zorenju. Vsi jo občutijo, ko se ločujejo od mame, a tako intenzivna, kot jo kaže vaš sin (postal je zelo občutljiv, jokav in hkrati trmast, agresiven), je bolj značilna za enoletne kot otroke kot za tiste v četrtem letu.
Razumem pa tudi vašo stisko ob tem, ko se vas sin oklepa in joče, ko ga pustite v vrtcu. Predlagam vam, da si vzamete več časa za postopno uvajanje, tako kot jer v navadi pri mlajših otrocih. Začnite s krajšimi ločitvami, ki jih postopoma podaljšujete. Pomembno je, da se brezpogojno v tem času držite dogovora, kdaj pridete po njega (po malici, po kosilu…). Otrok še ne pozna ure, pozna pa dogodke, na katere se lahko opre. Tako vam bo zaupal, da ga ne zapuščate dokončno in se bo lažje pomiril in se začel zanimati tudi za vrstnike.
Pretehtajte torej prednosti in pomanjkljivosti domačega varstva in stika z vrstniki, ki ga omogoči vrtec. Idealne rešitve ni, saj je način življenja danes tak, da otroci samo v organiziranih okoljih (vrtec, interesne dejavnosti…) prihajajo v stik z več vrstniki, ker manjših otrok skorajda ni več videti izven doma (na dvoriščih, igriščih). Zato izven tega otroci skorajda nimajo možnosti, da bi razvili socialne spretnosti, ki jih bodo nujno potrebovali od vstopa v šolo pa vse do konca življenja. Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV