Vizita.si
Vizita zdravniki

POPovi zdravniki

Strah pred izničenjem

Dr.sci. Andreja Pšeničny univ.dipl.psih.
06. 08. 2012 21.41
0

Spoštovani, obračam se na Vas ker se očitno preveč obremenjujem z svetom, življenjem in vsega kar je in bo. Že od majhnih nog se spomnem da sem imel "neumna" vprašanja na katere noben ni odgovoril al...

Vprašanje
Spoštovani, obračam se na Vas ker se očitno preveč obremenjujem z svetom, življenjem in vsega kar je in bo. Že od majhnih nog se spomnem da sem imel "neumna" vprašanja na katere noben ni odgovoril ali pa je rekel "boš že razumel ko boš velik"... Ampak sedaj ko sem "velik" (25 let) razumem samo to da tudi "oni" niso razumeli in ne razumejo. Kolikor me spomin ne vara sem že od kar majhnih nog začel razmišljati o življenju ter smrti. Mama me je sicer poskušala vzgojit v krščanski veri kar ji očitno ni uspelo. Pa ne zaradi tega ker nebi znala ampak preprosto ker so mi možgani preveč delali, razmišljali in sem postavljal direktna "neumna" vprašanja. Hitro sem začel razmišljati "težke" stvari, smrt, nič... ter predstavljanje samega "niča", teme, tišine, brez misli brez ničesar,... pač popolni nič. In še kako dobro mi je to uspevalo pri tistih letih (8-10 let) ter se dejansko samega sebe plašil, ter vstajal ponoči se umival z vodo, prižgal glasbo in poskušal misli spraviti kam drugam. Leta so minevala, tu pa tam sem pozabil na smrt ter se osredotočal na življenje skozi katero sem z grenkim priokusom spoznaval da življenje ni pravljica ter da so ljudje dosti bolj pokvarjeni od tistih "slabih junakov v stripih", pa še v večjem številu so. Saj v končni fazi nevem kaj je moj problem. Mogoče ga ni, pa si ga sam ustvarjam s tem ko razmišljam kam gre ta svet, zakaj vojne, zakaj so ljudje takšni kakršni so, politične stvari, prihodnost mene in človeštva, kaj je življenje, a ni to vesolje prelepo in krasno a vendar hkrati malce strašno... Preprosto ne znam izklopit v možganih to "frekvenco" ko vedno tuhtam in tuhtam ter sedim in pijem pijačo zraven pa, kot dihanje, psihološko ocenjujem ljudi okoli mene. Njihove kretnje, misli, mimike, psihološki profil ter hkrati sebe "gledam" ter ocenjujem in se sprašujem kaj je naredilo moj karakter. Sploh sem zadnje cajte bolj temačen ker opažam da je preveč ljudi na tem svetu ki niso zaupanja vredni, nesramni, podkupljivi, dvolični, zahrbtni, pohlepni. Posledično sem bolj zagrenjen, hitro se ujezim in prevečkrat se zalotim da stresem to negativno energijo na svoje bližnje, ljudi ki jih imam rad. Morda je to problem "nas slovencev"; namesto da bi doma pretepali svoje žene in otroke ko pridejo domov pijani ker so dobili slabe plače in ker jih šefi ter direktorji zezajo v službi in vsak dan je težji zaradi določenih vodilnih in slabe družbe, bi morali ravno na te "krivce" se spravit, jim povedat kar jim gre, pa kakšno koleno polomit da bo resnično mir. Pa vendar skušam ostati optimističen, miren ter vesel in barvit, saj je še vedno dobrih ljudi pa čeprav so v majhnem številu mi je vredno se "borit" za njih. Včasih mi uspe, včasih ne. Na vsake toliko pomislim na smrt in njeno črnino, ničnost, pa tudi v to nisem prepričan če je res tako, morda je neki, morda samo hočem verjeti, da mi bo lažje, da se spozabim, res pa je da nobeden mi ne bo dal konkretnega ter 100% preverjenega odgovora. A je sploh kaj narobe z mano? Morda dosti, morda nič. Mogoče pa samo potrebujem nekoga ali nekaj da stresem svoje misli ven ter jih ponovno popredalčkam nazaj v svojo ogromno skladišče. Mogoče preveč mislim...
Odgovor
Spoštovani, ljudje se soočami s tremi vrstami temeljnih, »življenjskih« tesnob oziroma strahov. Prvi je strah pred izničenjem, ki ste ga dobro opisali s: predstavljanje samega "niča", teme, tišine, brez misli brez ničesar,... pač popolni nič. V bistvu je to tesnoba ob misli, da bomo izgubili samega sebe, da se bomo razblinili, »razpadli, izničili, saj nam potem res »ostane samo še nič, niti misli…«. Drugi je strah pred separacijo, ločitvena tesnoba. Gre za strah pred izgubo navezanosti oziroma stika z drugimi. Sem sodi tudi strah pred smrtjo. Tretji pa je strah pred izgubo moči (»kastracijski strah«), pred tem, da postanemo spet življenjsko nemočni, da se ne bi mogli uveljaviti, vzeti, izboriti in tekmovati z drugimi za tisto, kar nam je pomembno, ker bomo sicer »kaznovani« itd. Lep primer izražanja tega strahu je stavek: Premisli, kaj si želiš, ker to lahko tudi dobiš. Zaradi razočaranj ali prizadetosti smo lahko psihično bolj ranljivi, smo bolj depresivno ali tesnovno razpoloženi (zaradi zunanjih ali notranjih pritiskov), kar ste opisali z: sem zadnje cajte bolj temačen ker opažam da je preveč ljudi na tem svetu ki niso zaupanja vredni…. Zagrenjenost je pogosto druga beseda za kroničen občutek razočaranja, ki je lahko povezan tudi s tem, da so morda naša pričakovanja do ljudi včasih preveč idealizirana. Realnost je, da s(mo)o ljudje kdaj tudi nesramni, podkupljivi, dvolični, zahrbtni, pohlepni. To nas sicer upravičeno jezi, a razočarani pa smo le takrat, ko (idealno) pričakujemo, da tega ne bomo doživeli. Težava pa nastane (kar spet botruje zagrenjenosti), kadar, kot ste že sami ugotovili), svoje jeze ne znamo ali zmoremo izraziti na ustreznem mestu in na način, ki bi pomagal spremeniti tisto, kar nas moti. Včasih se v nas zaradi tega nakopiči toliko odrinjene jeze, da nas začne preplavljati kot tesnoba. Kadar smo zares jezni, pa tega ne pokažemo zaradi strahu pred kaznijo (se nam bo tisti drugi maščeval) ali zaradi ločitvene tesnobe (da bomo zapuščeni, odpuščeni, saj smo slabi, ker smo pokazali jezo…) , se ta jeza lahko obrne v strah pred lastno jezo, pred izničenjem, pred ničem (da bo ta jeza uničila nas). Rešitev je torej pokazati svoje nestrinjanje in jezo (seveda na socialno sprejemljiv način, ne pa rušilno) in poskušati, kolikor je v naši moči, spremeniti tisto, kar nas jezi oziroma se umakniti iz za nas nevzdržne situacije. V nasprotnem primeru se bodo tesnobe stopnjevale do depresivnosti, anksioznosti , paničnih napadov ali pa drugih psihičnih ali telesnih simptomov. Če pa bi se vaše težave stopnjevale (če bi čutili, da vas te tesnobe preplavljajo in ovirajo vaše običajno delovanje) oziroma če bi se vaši občutki jeze stopnjevali v izbruhe ali depresivnost , bi vam predlagala, da poiščete pomoč pri psihoterapevtu. Priporočam vam razvojno analitično psihoterapijo . Če bi se odločili za tako zdravljenje, se lahko TUKAJ naročite k psihoterapevtu . Premislite in pazite nase,
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Vizita.si, Vse pravice pridržane Verzija: 662