Spoštovani, obračam se na Vas ker se očitno preveč obremenjujem z svetom, življenjem in vsega kar je in bo. Že od majhnih nog se spomnem da sem imel "neumna" vprašanja na katere noben ni odgovoril ali pa je rekel "boš že razumel ko boš velik"... Ampak sedaj ko sem "velik" (25 let) razumem samo to da tudi "oni" niso razumeli in ne razumejo. Kolikor me spomin ne vara sem že od kar majhnih nog začel razmišljati o življenju ter smrti. Mama me je sicer poskušala vzgojit v krščanski veri kar ji očitno ni uspelo. Pa ne zaradi tega ker nebi znala ampak preprosto ker so mi možgani preveč delali, razmišljali in sem postavljal direktna "neumna" vprašanja. Hitro sem začel razmišljati "težke" stvari, smrt, nič... ter predstavljanje samega "niča", teme, tišine, brez misli brez ničesar,... pač popolni nič. In še kako dobro mi je to uspevalo pri tistih letih (8-10 let) ter se dejansko samega sebe plašil, ter vstajal ponoči se umival z vodo, prižgal glasbo in poskušal misli spraviti kam drugam. Leta so minevala, tu pa tam sem pozabil na smrt ter se osredotočal na življenje skozi katero sem z grenkim priokusom spoznaval da življenje ni pravljica ter da so ljudje dosti bolj pokvarjeni od tistih "slabih junakov v stripih", pa še v večjem številu so. Saj v končni fazi nevem kaj je moj problem. Mogoče ga ni, pa si ga sam ustvarjam s tem ko razmišljam kam gre ta svet, zakaj vojne, zakaj so ljudje takšni kakršni so, politične stvari, prihodnost mene in človeštva, kaj je življenje, a ni to vesolje prelepo in krasno a vendar hkrati malce strašno... Preprosto ne znam izklopit v možganih to "frekvenco" ko vedno tuhtam in tuhtam ter sedim in pijem pijačo zraven pa, kot dihanje, psihološko ocenjujem ljudi okoli mene. Njihove kretnje, misli, mimike, psihološki profil ter hkrati sebe "gledam" ter ocenjujem in se sprašujem kaj je naredilo moj karakter. Sploh sem zadnje cajte bolj temačen ker opažam da je preveč ljudi na tem svetu ki niso zaupanja vredni, nesramni, podkupljivi, dvolični, zahrbtni, pohlepni. Posledično sem bolj zagrenjen, hitro se ujezim in prevečkrat se zalotim da stresem to negativno energijo na svoje bližnje, ljudi ki jih imam rad. Morda je to problem "nas slovencev"; namesto da bi doma pretepali svoje žene in otroke ko pridejo domov pijani ker so dobili slabe plače in ker jih šefi ter direktorji zezajo v službi in vsak dan je težji zaradi določenih vodilnih in slabe družbe, bi morali ravno na te "krivce" se spravit, jim povedat kar jim gre, pa kakšno koleno polomit da bo resnično mir. Pa vendar skušam ostati optimističen, miren ter vesel in barvit, saj je še vedno dobrih ljudi pa čeprav so v majhnem številu mi je vredno se "borit" za njih. Včasih mi uspe, včasih ne. Na vsake toliko pomislim na smrt in njeno črnino, ničnost, pa tudi v to nisem prepričan če je res tako, morda je neki, morda samo hočem verjeti, da mi bo lažje, da se spozabim, res pa je da nobeden mi ne bo dal konkretnega ter 100% preverjenega odgovora. A je sploh kaj narobe z mano? Morda dosti, morda nič. Mogoče pa samo potrebujem nekoga ali nekaj da stresem svoje misli ven ter jih ponovno popredalčkam nazaj v svojo ogromno skladišče. Mogoče preveč mislim...