Spoštovana, Stalen strah pred neuspehom in pred tem, da nas bodo ljudje, ki so nam pomembni, zapustili, žene v pretiran trud (Bojim se, da bom potem izgubila svoj "sistem", ki zaenkrat vse drži na svojem mestu, ), da bi bili vsak trenutek najboljši, popolni, izjemni. V primeru, da teh (pretiranih ponotranjenih) zahtev ne dosežemo, se naša samopodoba lahko povsem zruši (Strah me je neuspeha, ker ne verjamem, da bi se iz padca lahko pobrala.). Dokler doživljamo uspehe, s katerimi vzdržujemo kolikor toliko pozitivno samopodobo, se vse bolj in bolj ženemo, ob najmanjšem neuspehu pa se nam zdi, da smo ničvredni, neuspešni in da nas bodo tako slabe vsi ljudje zapustili. Strah pred NEUSPEHOM (neugodnim rezultatom) torej pomeni, da nas je strah, da bi se počutili NEUSPEŠNE (razvrednotene, nezadostne)., ker se gibljemo med dvema skrajnima (nerealnima) ocenama samega sebe: ali sem izjemen, najboljši, ali pa sem nič. Zaradi strahu, da nas bodo ljudje zapustili, če bodo videli, kako slabi in nevredni smo v resnici, za našo uspešno fasado, se nenehno trudimo navzven vzdrževati idealno sliko. Ker se v bistvu ne cenimo in nimamo radi, smo prepričani, da enako tudi čutijo tudi drugi (…to, da me fant v resnici ne mara…). Taka razcepljena samopodoba se ponavadi oblikuje v odnosu s prezahtevnimi starši, ki svojim otrokom izkazujejo naklonjenost predvsem takrat, ko ti dosegajo posebne dosežke, za neuspeh pa jih kaznujejo z razvrednotenjem. Ot6roka razvrednotijo zato, ker cenijo in pričakujejo le uspeh, otrokov neuspeh pa doživljajo kot osebno razvrednotenje, zaradi katerega so razočarani, jezni ali žalostni. Njihov čustven odnos do otroci se giblje med ponosni smo nate – razočarani smo nad teboj, namesto, da bi kritizirali napako, ponavadi kritiko usmerjajo na otroka v celoti. Tako otroci slišijo: si površen, si len, namesto da bi slišali: nisi bil dovolj zbran, nisi se dovolj naučil. Zato se ob neuspehu počuti tak človek slabega, »neuspešnega« in svoj trud v veliki meri usmeri v to, da bi ohranil (vsaj navzven) pozitivno podobo, namesto da bi energijo usmeril predvsem v odpravljanje napake. Starši, ki imajo svoje otroke radi, seveda ne bodo nekritično sprejemali vsega, kar otrok naredi. Razlika pa je ta, da ljubeči starši od otrok pričakujejo in zahtevajo tisto, kar otroci zmorejo ter zavračajo le določena dejanja, ne pa otroka v celoti. V nasprotnem primeru lahko otrok odrašča v nenehnem strahu, da ne bo dovolj »dober«, uspešen, da bi si zaslužil ljubezen, najprej starševsko, kasneje pa partnersko, prijateljsko… Ta strah se lahko, kot se sami opazili, lahko odraža tudi na telesnem počutju in zdravju. Realno pa je, da določene stvari naredimo dobro, nekatere pa manj uspešno. Ker vam ni treba biti uspešni, da bi vam pripadala ljubezen, bi bilo smiselno, da poiščete pomoč (psiholog, psihoterapevt), da bi se lažje soočili s pravimi vzroki vašega strahu ter ta strah zmanjšali, tako da ne bo več usmerjal vašega življenja. Pazite nase,