Spoštovani, Strah je v bistvu koristen, ker pripravlja organizem na obrambo. Pojav prvega strahu (okrog 8. mes. starosti), imenujejo nekateri avtorji za "drugi organizator osebnosti". Takrat otrok loči tuje osebe od domačih in se tujcev boji. Z odraščanjem otrok "predela" svoje strahove, ki so različni v različnih obdobjih. Poznamo strah, da boš izginil (anihilacija), strah od izgube pomembne osebe, strah od izgube ljubezni pomembne osebe, strah od kastracije itn. Starša otroku pomagata premagati te strahove. V praksi pa sem videval tudi starša, ki sta pri vzgoji uporabljala strah za doseganje svojih ciljev. "Če ne boš priden, boš šel v bolnišnico" ali "bova te peljala zdravniku po injekcijo…". S takim ravnanjem škodujejo otroku, ker po tem otrok bolezen razume kot krivdo in zdravljenje kot kazen. Nekateri otroke strašijo "za hec", misleč, da bo otrok sam doumel, kako se z njim samo igrajo. Otroci zelo dolgo ne morejo razumeti nekaterih abstraktnih pojmov in odraslim verjamejo vse, kar jim povedo. Zato "igre", kot "pazi v črni luknji te bo …" ali podobno, tudi niso dobre. Tudi "igranje" strahu pri odraslih ("joj, kako me je strah") ne pomaga otroku pri manjšanju strahu. Otrok je že sam nebogljen in pomoč pričakuje od odraslega. In če ta oseba, ki ti naj bi pomagala, pokaže, da jo je strah, ostanem brez zavetja in varnosti. In to je še dodatno strašno. So tudi starši, ki se vedejo preveč zaščitniško do svojega otroka. Taki starši neverbalno sporočajo svojem otroku: "ti si v nevarnosti in mi te moramo zaščititi" in s tem ga spet strašijo. Kot vidite, je strah dokaj komplicirana zadeva. Gre za čustva in razlage pogosto ne pomagajo. Ni lahko svetovati v konkretnem primeru. Najboljše bo, če vas vaš pediater napoti na pogovor k psihologu. Vaši hčeri želim odraščanje brez straha, vama pa, da boste ravnali prav. LP