Pozdravljeni! Stara sem 23 let moj fant pa 27. Pred tremi leti se je k nam domov, kjer smo živeli jaz, mama, oče in brat, preselil tudi moj fant. Danes sva skupaj 5 let. Moji so potem kupili hišo in se preselili tja, midva pa sva ostala v tem stanovanju, ki je bil zelo preveliko (80m2). Ene sobe celo nisva uporabljala. Imava tudi 2 mucka. Jaz sem bila takrat vsega zelo vesela, odprlo se nama je samostojno življenje in niti enkrat nisem pomislila, da moje na kakršen koli način pogrešam, ali da bi si želala z njimi ali karkoli. Sedaj pa je fant kupil movo manjše stanovanje, za to smo se vsi odločili, da je pametno, saj bodo moji lahko tega oddajali in jim bo lažje preživet skozi kredite. Cel čas sem bila zelo vesela, rihtali smo novo stanovanje, je pa zelo manjše, 36m2. A glede na to dva sva s fantom bila tudi tu stalno v isti sobi in premikala stvari glede na to kaj je njekdo želel početi, da sva bila lahko v isti sobi, se nama zdi velikost tam čisto uredu. A moj problem je ta, da učeraj, ko sva bila prvič tam zvečer in tam prespala, sem jokala. Ko pomislim na to prazno stanovanje, ki je tam ostalo me je kar groza. Tam imam lepe spomine s fantom in sedaj naju kar ni več tam. Res je nadležno, ker bi se mogla veselit, pa imam kar naprej skrbi. Prvo to, da sva v pritličju, kaj če je premalo, kaj če bosta mucka pobegnila... Ko pospravljam posodo v kuhinji, mi je čisto tuja, res mi je zelo hudo. Ampak ne vem če je krvio vse to kar jaz zdaj najdem, ta spraševanja. Mogoče je to, da je to novo stanovanje nima nobenih spominov? Njegova mami mi je rekla, da ko bom 2 meseca tam, se bom počutila kot da sem od skoz tam in bo staro stanovanje samo še lep spomin. Res si želim, da ti občutki minejo, saj so se komaj učeraj začeli, pa vseeno se bojim, da bi to predolgo trajalo. Še učeraj sem rekla fantu, greva spat v staro stanovanje, pa sva seveda ostala v novem in na koncu je bilo vse prijetno. A zdaj zjutraj me zopet stiska. Še celo spomini iz otroštva in s starši so mi začeli prihajat nazaj. Ampak ziher ni to krivo za žalost, ker njih nisem pogrešala zdaj dve leti, odkar ne živimo več skupaj. Ampak kar eno obdboje se je končalo in začelo se bo novo. Staro je bilo res lepo in sploh ne morem verjet da je res konec. Še probleme z zanositvijo sva imela v zadnjem letu, še zdaj nisem noseča, še vedno se trudiva, imam tudi zdravniško pomoč, a sedaj me prvič panika tudi, kam bomo pa posteljico tam dali, živela bom z drugimi ljudmi, s svojo družino, kjer moram jaz vse vodit. Ni več nikogar, ki bi skrbel zame. Pa saj to že dve leti ne, res ne vem, občutki so tako mešani in hudo mi je, nočem da to traja dolgo. Zanima me samo vaše mnenje o tem, ali je to normalno da občutim tako žalost, koliko časa naj bi to trajalo, kako naj si pomagam. Naj bom več v stanovanju ali manj, saj ne vem. Hvala lepa in lep dan.