Spoštovana babica, Ob branju vašega pisma sem se najprej nasmehnila, ker sem pomislila, kako mame vse življenje enako skrbimo za svoje otroke, ne glede na to, koliko so odrasli. Najbrž se je vaša hči skrbnosti do svojega otroka učila pri vas. Skrbnost je povsem na mestu, a ko ta preide v zaskrbljenost, si moramo vedno zastaviti vprašanje, ki ste si ga vi postavili glede vaše hčerke – ali je ta realna, sorazmerna in upravičena. Če zaskrbljenost močno presega realno nevarnost, če so tesnobni odzivi prisotni večino časa in če vplivajo na kvaliteto življenja, potem je povsem mogoče, da je normalna zaskrbljenost prešla v anksiozno motnjo. O njej več na povezavi anksiozne motnje . Poskušala sem pogledati tudi skozi oči vaše hčerke, mlade mamice. Mlade mame so zlasti pri prvem otroku ponavadi zelo negotove in morda bolj zaskrbljene, kot je se to zdi smiselno in potrebno bolj izkušenim mamam (in babicam), ampak ti odzivi so v določeni meri povsem običajni. Samo v primeru, da njihova intenziteta negativno vplivajo na kvaliteto odnosa mama – dojenček, je priporočljivo poiskati zunanjo strokovna pomoč. Idealno bi bilo, da so mlade mame sproščene in zadovoljne, a zelo veliko jih je, zlasti pri prvem otroku, kar precej negotovih in zaskrbljenih, tudi v primeru, da vse poteka povsem normalno. Če pa je obstaja (tudi minimalno) tveganje za otrokovo zdravje, se ta zaskrbljenost še toliko bolj poveča, a se sčasoma, zlasti če se otrok dobro razvija, tudi začne umirjati. Pri čustveno bolj negotovih mamah pa lahko res sproži pretirane anksiozne ali morda tudi depresivne reakcije. Na take odzive pomislimo tudi takrat, kadar realne pozitivne povratne informacije (dober otrokov razvoj) ne zmanjšujejo zaskrbljenosti. In drži, da pretirana materina anksioznost in zaščitništvo, ki je ponavadi posledica take pretirane zaskrbljenosti, ni najboljša vzpodbuda za ustrezen otrokov čustven in osebnostni razvoj. Končno pa sem pomislila tudi na to, da se morda tudi vi, ko ocenjujete hčerine odzive kot pretirane, vedete podobno kot ona do svojega otroka, da ste tudi sami morda pretirano pozorni na vsako malenkost v hčerinem ravnanju. Včasih smo bolj izkušene mame preveč zavzete pri dajanju nasvetov in ocenjevanju ravnanja mladih mamic, pa jim znamo s tem še povečevati stisko in zaskrbljenost, saj to doživljajo kot pretiran nadzor, zaskrbljenost zaradi babičine kritike pa potem prenašajo naprej v ravnanje do svojega malčka … pa smo pri začaranem krogu. Ne pravim, da je vaša zaskrbljenost vir hčerine, zagotovo pa povečuje njeno negotovost. Ker pa je vaša hči že iskala pomoč pri zdravniku sklepam, da tudi sama zaznava svojo zaskrbljenost kot precej veliko, zato je najbrž res dobra pot pogovor s psihoterapevtom, a za to se mora odločiti sama. Vseeno pa vam ne morem svetovati konkretnega imena, saj je za uspeh terapevtskega procesa ključen odnos med pacientom in terapevtom – občutek sprejetosti, razumljenost in varnosti. Ali bo do takega odnosa prišlo, pa je odvisno od kompatibilnosti med terapevtom in pacientom. Zato ni mogoče priporočiti »najustreznejšega« psihoterapevta, saj se ob vsakem terapevtu nekateri pacienti počutijo sprejeio in varni, drugim pa je bližji način komuniciranje nekoga drugega. To ni odvisno od »kvalitete« terapevta ali »ustreznosti« pacienta, temveč od preteklih izkušenj z ljudmi, ki jih nosi s seboj vsak pacient. Zato je najbolje zaupati lastni presoji in v primeru, da se ob terapevtu po prvih poskusnih seansah ne počutimo dobro, poiskati drugega. Priporočila pa bi, da hči glede na sprožilno situacijo poišče terapevta psihodinamske smeri (analititična ali razvojno analitična psihoterapija). Več o značilnosti psihoterapevtskih metod preberite na povezavi psihoterapija . Pazite nase,