Spoštovani, ker iz vašega pisma ni razbrati, kaj doživljate kot stres, tudi ni mogoče dati konkretnejšega ogovora. Kaj doživljamo kot stresno, je odvisno od naših sposobnost za prilagajanje na spremembe in preteklih izkušenj. Izraz stres v ožjem pomenu besede pomeni telesni odziv na neposredno nevarnost. Ker v telesu angažira predvsem mehanizme za akutno spopadanje z nevarnostjo (stresorjem) dolgoročno pušča za telo neugodne posledice, saj organizem vse sile usmerja v odstranitev nevarnosti in pri tem neusmiljeno črpa iz rezerv, zavre imunski sistem, stisne ožilje itd. Stres v ožjem pomenu torej res pomeni predvsem neugodje. Stresor je za posameznika tista situacija, ki jo DOŽIVI kot nevarnost (telesno, čustveno, eksistenčno…). Kaj bomo doživljali kot nevarnost pa je seveda v večini primerov subjektivno in je rezultat naših prejšnjih izkušenj, kakor tudi od našega trenutnega stanja in počutja. Zato enake okoliščine lahko nekdo doživi kot stresne, drugemu pa predstavljajo le izziv, pa tudi isti človek se bo lahko različno odzval na enak dražljaj. Če smo utrujeni, lahko glasno glasbo doživljamo kot motečo, drugič pa nas bo razveselila in zvabila v ples. Tistemu, ki slabše sliši, lahko predstavlja stres premajhna jakost zvoka, tistemu z dobrim sluhom pa je lahko stres prevelika jakost zvoka. Po drugi strani pa lahko predstavlja stres tudi premajhno število dražljajev (monotonija), saj za uspešno reševanje nalog potrebujemo optimalno (ne previsoko in ne prenizko) raven vzburjenja živčnega sistema. Glede na to, kako torej doživljamo dražljaj iz okolja, psihologi govorimo o pozitivnem eustresu in negativnem distresu. Prvi nam daje občutek izpolnjenosti, drugi nas ruši in polni z občutkom nemoči. Eustres doživljamo takrat, kadar obvladujemo in/ali celo sami nadzorujemo stresor. Najpogosteje na primer pri športni aktivnosti, ali pri zahtevnem delu, ki nas veseli in pri katerem smo že razvili določene strategije za uspešno razrešitev. Poenostavljano bi lahko rekli, da se eusres pojavi takrat, kadar problem doživljamo kot izziv. Izziv je v naši predstavi v prihodnosti uspešno razrešljiv, s tem pa ne doživljamo negotovosti ob morebitnih negativnih posledicah problema, ki pa je pomemben spremljevalec distresa. Distres oziroma stresni odziv je torej arhaični telesni mehanizem, ki nas pripravi na potencialno nevarno in negotovo situacijo, za katero ne vidimo ugodne možne razrešitve. Na kratko: če okoliščine doživljamo kot obvladljive, razrešljive, jih bomo doživljali kot eustres, kot izziv, v nasprotnem primeru pa bodo zbujale občutek frustracije, nemoči – torej nevarnosti. In končno, ne samo da za svoje delovanje potrebujemo optimalno vzburjenje (premagovanje ovir, izzivov), temveč je ustrezna količina ovir (zahtev in omejitev v skladu z zmožnostmi) nujno potrebna za zdrav otrokov osebnostni razvoj. Tisti ljudje, ki jim starši v otroštvu sproti odstranjevali vse ovire (stresorje) iz življenja ali pa so jim postavljali prezahtevna pričakovanja, ne bodo oblikovali ustreznih prilagoditvenih in obrambnih mehanizmov na ovire (mehanizmov za obvladovanje stresnih situacij), obenem pa se ne bodo soočili s svojimi mejami, torej z realnimi povratnimi informacijami, kaj zmorejo in kaj ne. Posledica je, da taki ljudje vsako oviro doživljajo kot neobvladljivo - torej kot (di)stres, ker se ovir niso naučili ustrezno premagovati , sebe pa bodo doživljali kot nesposobne ob najmanjšem neuspehu, ker jim manjka realna izkušnja o lastnih sposobnostih. Zaradi nerealnih pričakovanj do sebe in drugih ne zmorejo ustrezno presoditi, kaj je obvladljiv izziv in kaj realna ovira, zato so pogosto pod negativnim stresom. Pazite nase,