SSpoštovani, mislim, da sem odvisna od uporabe računalnika. Stara sem 24 let, lani sem diplomirala, trenutno sem brez službe in bi se morala pripravljati na strokovni izpit. V zadnjih mesecih sem pogledala noro veliko filmov, nadaljevank, neumnih videov, odigrala nešteto iger, težave imam tudi s brskanjem po spletu, a predvsem me zasvojijo "premikajoče slike". Za računalnikom preživim 9 in več ur. Težave sem imela že v času študija in predvsem takrat, ko sem "pisala diplomo" in končala s predavanji. Umirile so se po diplomi, ko sem 8h na dan delala kot prostovoljka in bila pozneje zaposlena za par mesecev. Mislim, težava ni izginila, le manj časa je bilo za razvado. Tako daleč, da bi brskala po spletu v službi, pa k sreči nisem šla. Zdaj, ko sem brez službe, imam idealne pogoje za to, da se pripravim na opravljanje strokovnega izpita, a nekako ne morem prekiniti z računalnikom. Veliko časa sem sama, ker je fant v službi in je tudi precej kolegic, s katerimi še imam stike, na delu. Poskušam vzpostaviti nek delovni ritem, a mi čas kar nekako spolzi iz rok. Kar naenkrat je ura pet in jaz se nisem odmaknila izpred zaslona. Vedno znova čakam na okrogel datum, prelomni dogodek, celo katastrofo, ki bi upravičila mojo spremembo, da bi imela razlog za prelom in podobne bedarije. A največkrat se še isti dan vrnem k stari navadi. Zdržala sem največ nekaj dni, v tem času sem občutila strašno tesnobo, pomanjkanje smisla, ki se je stopnjevala, dokler nisem ponovno začela z gledanjem filmov. Da ne govorim o tem, kako težko je bilo ne prižgati računalnika in ne vstaviti dvdja s filmom. Smešno je to, da me sedenje za računalnikom sploh ne razveseljuje, kot me je včasih. Vem, da se to sliši nekako paradoksno, ampak gledanje nadaljevank je postalo nekakšna obveza, nujnost, prisila , ne gre za to, da bi noro uživala ob gledanju, pogosto se dolgočasim. A preprosto ob drugih aktivnostih začnem razmišljati o tem, koliko časa sem že zapravila s tem, da sem sedela za ekranom, koliko prijateljstev sem izgubila, koliko priložnosti za delo in izobraževanje. Včasih, v začetku študija, sem bila zelo dobra v tem, kar sem delala, a se bojim, da se zaradi izgubljenega časa ne bom mogla vrniti v to. Ne morem se zares osredotočiti na druge stvari tako, kot me pritegnejo filmi in nadaljevanke. In potem me znova vsaj pomiri prav tisto, kar mi jemlje vse priložnosti. Poskusila sem omejiti uporabo na 1-2 h na dan. Ker računalnik vseeno potrebujem za iskanje zaposlitve, pisanje prošenj itn. Ampak enostavno ne gre. Dedek je bil alkoholik in vem, da je poskusil zmanjšati vnos pijače, a rešila ga je le kratkotrajna bolezen in potem popolna prekinitev z alkoholnimi pijačami, ki se jo je držal do smrti. Jaz se ne morem v celoti odpovedati računalniku, saj veste, v kakšni družbi živimo. V poklicu, za katerega se izobražujem, ga bom potrebovala. Tudi če sploh ne grem v družabna omrežja, elektronsko pošto ipd. K sreči sem zdaj začela vsaj z jutranjo telovadbo, tako da sem za dve uri rešena misli na računalnik. A med učenjem, študijem mi žal kar ne uspe prekiniti misli na to. Pa sem bila včasih izredno, osredotočen, pozoren in vztrajen tip človeka. Pred časom sem brala knjigo od Daniela Amena, kjer pravi, da računalniške igre delujejo na iste možganske centre kot kokain. Kar mi je pomagalo k razmisleku o tem, da gre pri moji uporabi računalnika samo za lenobo ali reševanje iz občutka brezupnosti zaradi težav z zaposlitvijo, za katere sem že pred študijem vedela, da me čakajo. Ali kdaj postane lažje? Ko prekineš z odvisnostjo, ali bom morala vedno živeti v strahu pred tem, da znova padem v to. Mi lahko daste kak nasvet vsaj za kak teden? Vsaj za jutri? Kdaj lahko pričakujem vsaj zmanjšanje želje, potrebe? Seveda je jutri 11.11, znova tak privlačen datum. A v resnici se že dalj časa spravljam k pisanju tega sporočila. Lepo Vas prosim, pomagajte mi, ta stvar res postavlja v nevarnost moje samostojno življenje. Res se nočem več vrniti domov, kjer vladajo psihološke igrice med mojim očetom in mamo in kjer, zdaj vidim, res ne vem, kako sem lahko toliko let zdržala. Žrtev je tudi moj mlajši brat, ki še živi doma in ki prav tako preživi ves čas, ko ni v šoli ali (kar je zelo redko s prijatelji), za računalnikom z igranjem igric. Morda pa vseeno gre za lenobo, kaj vem. A v vsakem primeru bi vam bila res hvaležna za nasvet. Filozofka