Spoštovani, Domotožje je občutek, ki ga pozna skoraj vsak, ki za krajši ali daljši čas zapusti dom. Vendar običajno domotožje ne povzroča večjih in trajnejših težav in se ponavadi po krajšem času umiri. Vaše težave (…ves čas mislim kaj se dogaja doma. Sploh se ne morem koncentrirati in to se pozna na mojih ocenah, večino izpitov sploh nisem opravila …) so sicer res povezane z odhodom od doma, vendar presegajo običajno domotožje. Imenujemo jih separacijska (ločitvena) tesnoba. Ta se pojavi pri tisti ljudeh, ki iz različnih razlogov niso uspeli izpeljati procesa čustvenega osamosvajanja od staršev. Najpogosteje jo opazimo pri tistih, ki v odnosu s svojimi starši niso bili deležni ustreznega čustvenega odnosa in vzpodbud za osamosvajanje. Ker so premočno ostali prepleteni s starši, imajo ob ločitvi od njih občutek, da so izgubili del sebe, da ne zmorejo sami živeti in delovati, kar spremlja tesnoba in drugi simptomi, kakršne opisujete. Ločitvena tesnoba se lahko stopnjuje celo do depresije. Kako si pomagati? Potrebno je vzdržati te občutke in še naprej graditi samostojno življenje, da si pridobite čim več izkušenj, da zmorete živeti brez staršev. Poskusite se bolj obrniti k vrstnikom, saj prihaja čas, ko boste svoje življenje in potrebo po čustveni bližini in navezanosti zadovoljevali med vrstniki in ne v osnovni družini. Vrnitev domov ne bi rešila vaših težav, temveč jih bo le začasno odložila. Slej kot prej boste zaživeli svoje samostojno življenje in težave se lahko spet ponovijo. Odhod na študij je dobra priložnost za mnoge mlade ljudi, da zaključijo proces osamosvajanja od staršev, da se postavijo čustveno in osebnostno na svoje noge. V primeru, da bi se vaše težave stopnjevale in bistveno ovirale vaše ži8vljenje, pa si poiščite pomoč pri razvojno analitičnem psihoterapevtu , ki vam lahko pomaga razumeti in preseči te stiske. Pazite nase,