Vprašanje
Pozdravljeni, sem 29-letna ženska, ki ima težave z odnosi z moškimi. Moja težava je v tem, da moškim zelo težko pustim do sebe in jim zaupam. Moja prva reakcija, ki jo izzove zanimanje moškega zame je, zakaj je izbral mene, ko pa je zunaj toliko lepših, pametnejših, "boljših" deklet. Ob dvorjenju ne občutim vzenmirjenja ampak tesnobo, čeprav mi je moški všeč. S tem se borim že od najstniških let, ko sem bila izredno nesamozavestna, izrazito pesimistična, zaprta vase in z močnimi občutki manjvrednosti. Z leti sem ugotovila, da tako ne gre, začela delati na sebi in kar precej napredovala. Danes z lahkoto navezujem stike, se znam pogovarjati z ljudmi in na splošno me imajo ljudje radi, dostikrat slišim, da sem topla oseba s pomirjujočo energijo, le težava z moškimi še vedno obstaja. Veliko sem premišljevala o možnih vzrokih in zdi se mi, da je težava v mojem otroštvu. Starša mi niti enkrat kar pomnim, nista rekla da me imata rada, da sta ponosna name ali kaj podobnega in niti enkrat se ne spomnim, da bi me kdo od njiju objel. Prav tako se nikoli nismo o ničemer pogovarjali (recimo o mojih prijateljih, o izbiri srednje šole&fakultete, mama me enkrat ni vprašala o mojih simpatijah ali se pogovarjala z menoj o žensko-moških odnosih), ničesar nismo nikoli delali skupaj, o mojem življenju in dosežkih/neuspehih nikoli nista podala nobenega jasnega mnenja in lahko rečem, da se kot otrok nisem počutila zaželjeno, ljubljeno in sem bila zelo osamljena. Ali je vzrok mojih težav v tem, da moja podzavest misli, da nisem vredna ljubezni, ker nikoli nisem čutila da me imata starša rada, kar pa je najpomembnejše kar otrok rabi? Kaj lahko storim, da bom v odnosih normalno delovala? Težave imam tudi v spolnosti, saj se še vedno ne znam cela prepustiti in združiti telo in misli, zaradi tega z moškim še nikoli nisem doživela orgazma kar me zelo žalosti. Zakaj je temu tako? V življenju sem imela samo eno 7-letno zvezo s čustveno prav tako nedostopnim moškim, ki sem jo prekinila jaz, ker sem bila v njej preveč neizpolnjena, vendar sem se v tem obdobju izredno veliko naučila o sebi in odnosih, pa čeprav na zelo boleč način. Vse ostalo so bile le krajše avanture. Izpostavila bi še, da me je, ko se prvič pojavim z moškim v javnosti (na sprehodu, v lokalu...) zelo sram, vem da me bo sram predstaviti naslednjega fanta prijateljem in staršem, ampak ne vem zakaj. Upam, da mi boste lahko podali kakšen konstruktiven nasvet...Lep pozdrav
Odgovor
Spoštovani, Vaše nezaupanje do moških, ki vam izkažejo naklonjenost, je najverjetneje res, kot ste že sami opisali, povezano z obliko navezanosti, ki ste jo doživeli v odnosu s starši. O stilih navezanosti med starši in otroci si lahko preberete TUKAJ , o posledicah ne-varnega stila navezanosti pa si lahko preberete na povezavi odrasli stili navezanosti . Ker so bili sami za vas čustveno nedostopni in neodzivni, ste sicer uspeli vzpostaviti dolgotrajnejšo zvezo s podobno čustveno distanciranim moškim. Posledica pa je bila, da ste se počutili podobno zavrnjeni, neizpolnjeni, brez bližine in intimnosti. Zakaj je tako? Otrok, ki ob starših ne doživi čustveno varnega odnosa, ki bi mu dajal občutek sprejetosti, ljubezni in spoštovanja, sebi pripiše krivdo za tak odnos, saj meni, da ni dovolj »dober«, da bi ga imeli radi in mu izkazovali pozornost in naklonjenost. Ob tem doživlja močne občutke sramu, ki se jim skuša izogniti tako, da odreže, odcepi svojo potrebo po navezanosti in bližini in se »nauči« preživeti v čustveno nezadostnem odnosu. Najhuje pa je, da se taka vrsta odnosa dobesedno zapiše v otrokovo možgansko strukturo kot vzorec za vse nadaljnje odnose. Od drugih ljudi zato pričakuje, da se bodo do njega vedli podobno, kot se starši. Še več, nezavedno celo izbira podobno čustveno neustrezne partnerje oziroma s svojim (obrambnim) ravnanjem sam gradi podoben odnos in tako znova in znova ponavlja okoliščine, ki so ga ranile. Vse samo zato, ker je v sebi nezavedno globoko prepričan, da ni vreden ljubezni, saj se starši nanj čustveno niso ustrezno odzivali ali se sploh niso, kot je bilo v vašem primeru. Poglejva analogijo: starši so ogledalo, ki nam s svojimi odzivi sporočajo, kakšni smo. Na podlagi teh odzivov si zgradimo samopodobo in predstavo o tem, kaj je ljubezen. Kadar je to ogledalo izkrivljeno, je tudi naša predstava o sebi, drugih in odnosih izkrivljena, a nas vseeno vodi skozi vse življenje. Veselilo me je brati, da ste veliko delali na sebi in napredovali na tej poti. Realnost pa je, da imajo tehnike samopomoči precej omejitev in ne morejo spreminjati vzorcev , ki so zapisani od najranejšega otroštva v naših možganih. To zmorejo le dolgotrajne procesne psihoterapije, kjer terapevt ponudi klientu korektivni odnos, ki se korak za korakom ponotranji kot nov, konstruktivnejši vzorec. Da bi dosegli trajne spremembe, je potrebno spreminjati možgansko strukturo, zato je taka psihoterapija zelo dolgotrajna. Priporočila bi vam psihoterapevta razvojno analitične oziroma interpersonalne smeri, o tej obliki psihoterapije si lahko več preberete na povezavi razvojno analitična psihoterapija . Če bi se odločili za vključitev v tako obliko psihoterapije, se lahko naročite na povezavi psihoterapevt . Pazite nase,
Preberi še
Dr.sci. Andreja Pšeničny, univ.dipl.psih.
KOMENTARJI (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV